Srečnopisano 34/2016

Ko se petkova popoldanska kava v centru Ljubljane, sprevrže v kul nazdravljanje, čudovito večerjo in še malo nazdravljanja dolgo (skoraj, za tiste, ki smo ob 7.35 že v Lj) v noč in en čisto nepričakovan koncert skupine Panda na Petkovškovem nabrežju. O te barve, o ti zvoki ... <3

Srečnopisano 33/2016

Včasih osrečujejo tudi povsem nepomembne reči. Npr. to, ko ob 21.42 možu za silo zarobiš hlače. Da bo naslednje jutro na zagovoru lep in šik.

Ves dan  pred tem pa z malim za ritjo odkrivaš skrivne potke in se veseliš malih zakladov

Srečnopisano 32/2016

Tokrat smo v Bohinju slavili "samo" svoje telesne sposobnosti, zaključek starega/začetek novega kroga okrog sonca pa je tokrat padel kar sredi tedna. Oziroma praktično ves teden. Tokrat predvsem v znamenju neverjetnih ljudi, ki me obkrožajo, pa rož in rožic in vseh mogočih pozornosti. Morda se staram, a vsako leto sem bolj čustvena. Sploh ne zaradi let, ampak verjetno zaradi spoznanja, da imam res res srečo, da so okrog mene sami taki fajn ljudje, od družinskih članov do starih prijateljev in novih sodelavcev. Nič, prav nič ne bi spremenila. Tudi občutek staranja mi je v resnici všeč oz. bolje vsako leto imam boljše občutke in se bolje počutim, torej ja, rada se staram. :-)


Innn, ko ravno v tistih dneh dobiš še super razglednico (se jih spomnite? dajte za hec kakšno poslat, še vedno je in), je pa že res kičasto. Hvala, alcessa! :-)

Prva stvar, ki sem jo od doma prinesla na svojo novo službeno mizo, sledi fikus ;-)

Srečnopisano 31/2016

Tradicionalni avgustovski vikend v Bohinju je tokrat trajal samo nekaj ur. A dovolj, da sem se naužila energije in barv tega čarobnega kraja. Se malo (dosti) nadihala in s precej boljšimi občutki kot vsa leta doslej in močnimi nogami opravila s progo okrog jezera. V čudoviti družbi. Popolnost.

Srečnopisano 30/2016

Vem, dolgo že nisem kaj konkretnega napisala. Še iščem pravi ritem. Se mi zdijo te poletne počitnice že zelo dolge, kalkuliram iz tedna v teden, zdaj je najmlajši spet v vrtcu, za večji dve kombiniramo vse mogoče reči, največji delež pade na primorska nonota in tetko (hvala!), tako da imam na splošno imam kar ves čas en občutek, da so otroci nekje drugje, verjetno tudi zaradi tiste izredne dvotedenske Francije. Ja, saj smo bili en teden skupaj na morju pa en teden skupaj doma, pa vikendi, ampak vse to tako hitro mine. Zato sem jih zadnjič malo "popokala" in smo se šli malo resno pogovorit, žgečkat, družit, brat knjigo, posamič in skupaj in v različnih kombinacijah. Na visečo mrežo, seveda. Za par trenutkov je blo mirno in popolno. Potem pa spet kreg, brcanje, izrivanje, guncanje, vpitje, tralalitralala, živele počitnice!