Skoraj ne mine (šolsko) leto, da se ne bi na spletu pojavil tak ali drugačen
posnetek dogajanja v naših šolah, osnovnih ali srednjih, ki sproži velik halo in zgražanje strokovne in laične javnosti. Veliko pompa, veliko komentarjev, iskanje vzrokov, iskanje rešitev, na koncu se vedno nekako izkaže, da imajo učitelji v primerih "problematičnih" mulcev zvezane roke in da ostaja večno vprašanje, kako naj rešijo take situacije, če pa so vse bolj omejeni v ravnanju, ker za vsak prehiter korak hitro dobijo po prstih ali še kaj hujšega, bodisi s strani staršev ali, še huje, s strani kakšnih organov pregona.
Učitelji so v šolah resda zaradi učencev, ampak njihova primarna naloga je poučevanje, predajanje znanja. Če tega ne (z)morejo narediti, potem je vseeno, če jih tam ne bi bilo, potem je vseeno, če kar pozapremo šole. Če nimajo nobenega vzvoda, da bi takšne pajace disciplinirale (možnosti je po mojem veliko, od nenapovedanega spraševanja - aja, kaj je že to? -, ukora, napotitve k ravnatelju, do izključitve iz razreda in neopravičene ure), potem nima smisla, da sploh so v razredu.
Pa mislim, da tu ne gre za vprašanje, kakšni so ali naj bi bili učitelji. Nekateri se resda rodijo s prirojeno avtoriteto, ki se ji menda tudi učenci ne upajo zoperstaviti, nekateri so pa seveda blagi in mili in še muhici ne bi žalega storili, kaj šele mladi dušici, ki se v najstniških letih seveda še išče in ima mogoče take ali drugačne težave, nikakor ne more poseči v njegovo ranljivo psiho in ga s kaznijo še dodatno obremeniti. ?! Seveda je problem večplasten in tudi ni enoznačnega odgovora na to, ampak dokler sistem - globalni in lokalni, torej vodstvo posameznih šol, takšno ravnanje tolerira, potem so tudi učitelji brez moči.
Zakaj torej tak učitelj, ki se v razredu sooča z nemirom in posmehovanjem, ne more z vso svojo avtoriteto in podporo vodstva, takšnega učenca kaznovati, izločiti iz razreda? Zakaj ne more (sme?) odvzeti tudi vseh teh naprav, s katerimi se takšno početje snema in prikazuje na spletu? Naprav, s katerimi se bolj ali manj skrito menda operira ves čas trajanja pouka? Je to res še normalno in sprejemljivo? Niso otroci v šolah in pri pouku, da bi se učili, pridobivali znanje, delali naloge, kar koli je pač v učiteljevem načrtu? Kako lahko to počnejo, če so konstantno priklopljeni na mobitele, torej verjetno tudi na splet, facebooke, tviterje in ostale motilce pozornosti?
Včerajšnji posnetek me verjetno ne bi tako razkuril, če ne bi imela le nekaj ur prej podobne gonje ali vsaj podobnih vprašanj s svojimi starejšimi, že odraslimi (?) študenti. Resda ni šlo za nemir ali motenje pouka, ampak spet podobno vprašanje, kaj "naredit" z njimi, če nimaš kaj delati pri uri? Z njimi imam praktične ure, kar pomeni, da se ukvarjamo s prenosom teoretičnega slovničnega znanja v prakso in sistem dela sem podrobno razložila že pri prvih urah: doma naredijo naloge, v razredu pregledamo, ne vse, samo težje primere, kaj pokomentiramo, poglobimo. Kaj dobim? Kopico študentov, ki resda prihajajo in se podpisujejo v moj seznam prisotnosti, ker sem seveda takoj na začetku povedala, da so vaje obvezne in da sicer ni pristopa k izpitu (čeprav pustimo ob strani podrobnosti iz pravilnika). Ampak to je tudi vse, kar od njih dobim. To in kup vprašanj, tipa: A lahko ponovite? Kako je potem pri 7c?, če gremo slučajno prehitro skozi odgovore. Zakaj, ker pridejo povsem nepripravljeni, ker so njihove naloge deviško nedotaknjene, dokler sproti ali od sošolcev ne vpišejo nekih odgovorov. Vse instant. Bognedaj, da bi se doma za pol ure ali eno uro maksimalno vsedli, naredili, kar znajo, odprli kakšen priročnik (zaradi mene tudi google), če bi bilo kaj težje.
Vse jim olajšamo, vse jim dovolimo. Vse imajo na dosegu rok, pa se niti toliko ne potrudijo, da bi to uporabili, za to, kar so njihove dolžnosti (ja, mladi imajo tudi dolžnosti!). No, jaz se tega ne bom šla, kar sem jim tudi jasno povedala in kar bom zdaj še bolj jasno izvajala. Kdor ne bo pripravljen na uro, jo bo zapustil. Če se lahko jaz pripravljam na ure, se bodo pa menda tudi študentje, ki so ravno zato, da bi se nečesa naučili, tam! Če nihče ne bo od njih zahteval discipline in reda, potem je pač ne bo. Ampak je ne bo tudi potem, ko bodo morda po mukah in težavah dobili neko diplomo (za katero mi kot institucija jamčimo, da zagotavlja neko znanje, neko kakovost kadra, neke delovne navade), s katero bodo morda po mukah in težavah ali zgolj čisti sreči, da imajo strica/teto/zlato ribico na pravem položaju, dobili neko službo in bodo prevzeli neko delo, neko področje. Jaz si takšnih zaposlenih ne bi želela nikjer! Da nekdo na tak način opravlja svoje delo, storitev zame? V mojem poklicu, branži?
Vem, mladost je norost in ostalo leporečenje, prej ali slej, naj bi se mladi zbrihtali ... Ja, naj bi se. Ampak kdaj? Kdaj, če tega družba ne zahteva? Kdaj, če tega starši ne zahtevajo? Kdaj bodo mladi res prevzeli odgovornost za svoje ravnanje, svoje znanje, svoje življenje?