Krogi in nasmehi

Evo, tudi letos nam je uspelo iti, čeprav je šlo za sekunde od odhoda iz službe na vlak in potem naprej po otroke, opremo, dodatne obleke, ker se je mali seveda v zadnjem hipu popacal (potem še polil, a j***ga, takrat so bile tudi popacane suhe cote vredu)... v glavnem malo hektično. In dogodki skupaj z otroki imajo poseben čar, a posrkajo vse (*vse*) atome energije, čeprav naj bi jih v resnici porabljal drugje. Kakorkoli že, šli smo, odtekli, se smejali in uživali. To je pomembno. Kilometrino bom pa očitno morala še enkrat ta vikend pod streho spraviti (sama). Kar je čisto ok.

Tako smo bili zasedeni s tekom, štafetnimi predajami za skrb netekačev, iskanjem napolitank, tekanjem na stranišče, pitjem vode (innn polivanjem!), da niti fotkat nismo uspeli. Smo pa uspeli zbrat kar lepo družinsko statistiko:

- skupaj 51 krogov na štiri tekače;

- mlajša 3 cele odtekla;

- starejša je pa tekla z vsakim od naju malo in nabrala - pazi to: 16 krogov!! Zadnjih 5 proti prepovedi, a se ni dala in kar pobegnila. Seveda je potem v avtu z večerjo v roki zaspala, kar je svojevrsten čudež. In samo upam lahko, da bo jutri lahko normalno hodila...

Skratka, mi smo bli pridni. Lahko ste še vi in v naslednjih 9 dneh v najbližjem kraju odtečete 10 krogov za 10 nasmehov, se imate fino  in hkrati še pomagate tistim, ki imajo manj sreče v življenju.

Domišljijska mama (pujsa?)

Jaz nič ne vem o tem. Resno. Nič! :) Mogoče bi ji morala dat svoj CV za napisat … (minus roza!)

Ker se mi zdi, da se slabo vidi, prepisujem komentar spodaj:

"Moja mami je velika. Ima črne oči in črne lase. Najrajši ima roza obleko. Ona je vedno prijazna. Vsak dan se namaže s šminko. Zna igrati na klavir in na flavto. Vsak dan teče. Doma ima veliko medalj."

Zajčji vse najboljše

Naši vikendi so še vedno polni praznovanj. Naših, sosedovih, tujih, skratka vsak vikend je nekaj. Pretekli je bil od naše malečke, ki je stara že pet. Pet! 5!! Tamala! 

Po kolobociji s starejšo sem vedela, da nočem še enkrat skozi podobno kalvarijo. Ničesar nisem spraševala, kljub pomanjkanju časa (volje, energije, vstavi poljubno) pa sem vedela, da moram zaradi ljubega miru v hiši (in nenehnega primerjanja) narediti nekaj podobnega kot za starejšo, torej spet tale šmentana tičino masa, ki se v teoriji sliši simplpimpl, potem v praksi pa … Ne vem, se še nisem odločila. Mogoče zato, ker vedno delam v naglici, brez posebnih priprav ali bognedaj testiranja in seveda nikoli ne gre čisto tako super, kot si mislim. Vsakič znova rečem, da bom tole šmentano maso čisto na tanko zvaljala, pa je je vedno preveč. No, enim otrokom je blazno všeč, drugi je pa itak ne maramo, ne debele ne tanke. Ampak letošnji korenčki so šli pa vsem v slast, na koncu jih je bilo še premalo! 

Kakor koli, ja, torto sem pekla sama, tokrat sem se potem vseeno odločila za brezjajčno različico, ampak v celoti čokoladno. Biskvit je sicer dober, a naslednjič bom vsekakor dala manj pecilnega, ker je za moj okus ostalo preveč kislega okusa, ki ga nikjer ne maram, posebej ne na sladicah. Krema je bila ena nutelina in ena bolj švohcena, iz pudinga, smetane in malo masla - ker sem delala v zadnjem hipu (glej zgoraj) in sem potrebovala nekaj (preverjenega iz maminih jeklenih receptov), kar se res strdi, sicer se tale nesrečna tičinka čisto razleze. Skratka, okus čisto zimproviziran, oblika malo bolj premišljena (ok, 2 uri), ampak končni rezultat je bil ok. Naslednji dan še bolj (ni zastonj tisto priporočilo, da se torto dela dan prej…).

Tortica je torej kar uspela, druženje s prijateljicami (prvič) pa tudi, čeprav ja, glasni so tile otroci in dve uri in pol zvišanih decibelov je maksimum od maksimuma, ki ga še prenesem. Ampak vse za otroke, kajne? Vesela je bila, da je končno lahko povabila prijateljice k sebi, predvsem pa, da so se lahko igrale z novo pridobljeno čisto pravo hišico za punčke. Tako večnadstropno! Saj vem, saj vem, tumač. Ampak glede na to, da igrače/darila pri nas dobivajo dvakrat letno, sva jo hotela razveseliti, pa itak se zdaj obe igrata in se bosta morali vsaj še deset let, da se bo nakup izplačal… ;) 

Mala je pa še vedno mala in očitno bo tako tudi ostalo. Navihana, pozorna, družabna, malo preračunljiva, potrpežljiva in hkrati nikoli ne zamudi priložnosti, da ne bi kakšne ušpičila. Še vedno spi s svojim zajčkom. :) Z večjo nenehno tekmujeta in se primerjata, z manjšim pa imata zdaj že malo bolj zavezniški odnos in čisto vesela je, ko se stisne k njej (ne da bi jo pocukal za lase). Luštni so. Luštna je. Raste. Vse najboljše, zajkljica mala!

Zametki pismenosti (in kulinarične navdahnjenosti)

Pred kratkim so se v šoli veliko pogovarjali o zdravju in zdravi prehrani. Tako so morali za domačo nalogo napisati, kakšen bi bil njihov zdrav jedilnik.

Popolna poroka

Zdaj že veste, da imam rada ananas. In seveda ga tudi ni čez kokos, njuno popolno poroko v alkoholni obliki pa itak poznamo in - roko na srce - a komu ni všeč? Ok, meni ni najbolj všeč, da je vedno bolj smetanasto, kot bi si želela, ampak okus, vonj … mmm. Res, ni ga čez ananas.

Zadnjič sem si privoščila kupiti enega (in edinega, ki ni bil spodaj plesniv - đizs, kako (dolgo) to skladiščijo?!) in še nekaj dni pustili zoreti, potem pa ravno pravi čas očistila in narezala, da smo imeli krasno popoldansko malico. Eno četrtino sem shranila v posodico, ko nas je že malo začel jezik peči (čeprav ni bil kisel, ampak ko ga poješ toliko …). Naslednji dan sem pozabila nanj, tretji dan pa sem se odločila, da bom raje kaj spekla, nekaj domačega in brezjajčnega, ker itak zadnje čase nič kaj posebnega sladkega ne jemo, kar nam ni podobno in je bila abstinenčna kriza že prevelika. Našla sem nekaj luštnega in malo drugačnega, jajca nadomestila z malo kokosovega olja in eno žlico skute (na škrob takrat še nisem pomislila) in malo sčarala vse skupaj, seveda na hitro, ker ko imaš doma enega rokovnjača, pač na gre drugače.

Rezultat je bil med pečenjem izjemen. Res, če bi lahko, bi vam v mp5 ujela ta vonj, ker česa bolj polnega in vabljivega še nisem vohala. Že zaradi tega je bilo vredno. Težko sem se zadržala, da ne poskusim peciva še toplega, zato sem ga za hlajenje raje postavila kar ven in potem malo pozabila nanj, tako da je bilo res hladno, ko sem naposled le zrezalal. Ker sem malo po občutku delala tale podplat, se je za moj okus preveč drobil, a okus vsega skupaj mi je bil všeč, svež, sladkast in kiselkast, ampak ne preveč. Iskreno povedano, pa so bili najboljši tisti trije koščki, ki sem jih shranila v hladilniku za naslednji dan. To bom sigurno še pekla. Njam!

OOTD for better or worse

Ok, vem, tale moja OOTD objava ne bo pol tako socialno angažirana in občutljiva, kot bi lahko bila, čeprav se strinjam, da je to huda problematika, tako kot vsa ta kapitalistična mašinerija, ki nas sili, da čim več kupujemo, da ne krpamo, popravljamo, recikliramo, vsekakor pa moramo slediti novim trendom …
No, moji trendi oblačenja so izven vsen trenutnih trendov, se mi zdi. Prvič, ker nimam časa spremljati, kaj je in, drugič, ker nimam časa (no, niti sredstev, še manj pa energije), da bi kaj posodobila vsebino svoje omare. Tudi sicer sem vedno kupovala po trenutnem navdihu, na srečo mi je bolj malo reči všeč... Sem si pa zadnjič iz čisto praktičnih razlogov kupila nove hišne copate. Take s konkretnim podplatom, ker sem začela resno verjeti vsemu tistemu prigovarjanju starejših, da naj si vendarle obujem neke copate, da ne bom na stara leta jokala, kako me križ boli. No, očitno je šlo pri meni hitreje oz. se hitro staram, ker so tile križi prišli prej, kot bi si želela in jasno sem videla, da so se zadeve začele stopnjevati, ko sem a) začela redneje in dlje teči, b) zavrgla svoje stare copate iz Kopitarne, ker so mi začeli razpadati na stopalih, pa še M se je ves čas spotikal obnje, kjer koli sem jih, ups, pustila. No, za a) sem trdno odločena, da ostane, b) pa se mi je zdelo nujno popraviti, čeprav nisem uspela priti do Kopitarne.
Zadnjič sem se zagledala v tele pikice in ko sem se popoldne vrnila iz službe, za kamor sem zjutraj oblekla nekaj, v čemer mi ne bo preveč vroče in kar me bo obdržalo pri dobri volji, ne glede na vse, kar mi lahko prečka pot, je po naključju nastal tak aha moment, ki sem ga morala ovekovečiti. In ja, morda res malo pretiravam. Ampak pike so res kul! :) Instant način za dobro voljo in veselje do življenja, zajamčeno. A tudi vas kakšna obleka spravi v dobro voljo?

Vrtičkarji

Zadnjič sem se ob poznih večernih urah vozila z avtom domov in na radiu poslušala posnetek koncerta skupine, ki sem jo intenzivneje poslušala v srednji šoli, ko sem imela enega res dobrega prijatelja, in vedno ko slišim to muziko, sem spet malo mlajša, srečnejša, zadovoljnejša v svoji koži (no, zdaj sem itak 300% bolj kot takrat, ampak saj razumete).

In ja, po tej pesmi so zaradi nadaljevanke postali znani tudi ostali vesoljni Sloveniji, čeprav smo jih mi "lokalci" že prej izvohali in umirali na teh lokalnih in dialektalnih forah. Meni, ki sem se "morala" (hotela, želela; pač sem) znebiti narečnih posebnosti v izgovoru, se je vedno zdelo fascinantno, da nekdo zmore najti tak učinkovit izraz tudi v narečju (itak, tudi Mlakar je car), da sploh ne deluje kmečko, zabito ali debilno … Ok, zašla.

Hotela sem povedat, da so sadike še žive. Žal zaradi pomanjkanja časa še niso uzrle svojega pravega bivališča, tako da so od pomanjkanja prostora že čisto utesnjene in ene že malo obupujejo nad mano, ampak če bo sreča mila, jih kmalu preselim.

In ko smo že pri zeleni sreči, tega ne gre zamuditi! Jaz bi šla na vse, če ...

Dan zmage

Že lani po dm-ovem teku smo malo za šalo malo zares rekle, da gremo pa letos zihr lahko brez težav tudi na tek trojk, ker smo res taka super trojka. Letos se je izkazalo, da smo res!

Trasa "takratkih" trojk (12,5 km) je luštno speljana, po 4 km se začne vzpon na Golovec in ko si na vrhu, si že skoraj na pol poti in gre samo še navzdol, kar pomeni, da si že zmagal. No, tako nekako smo si me vse skupaj razlagale, nikakor pa nismo želele podcenjevati proge in drugih tekačev, kar se je izkazalo za dobro. Štartale smo v zadnji coni in lepo "počasi" (precej počasneje od večine) začele, v klanec pa vztrajno in še bolj počasi grizle in prehitevale (!). Tik pod vrhom smo tudi me malo hodile, da smo prišle do sape, potem pa spet z zagonom naprej. Vso pot smo se spodbujale in poskušale zbijati šale, prišle do kupa domislic za naslednje leto (ker če imaš tutu, kar leti!), se navduševale nad glasnimi navijači (upokojenke na Golovcu zmagajo!), se bodrile, ko nam je šlo za nohte, za piko na i pa sta nas že po 10+ km na enem ovinku pričakala M in E, raglasto glasna in čisto navijaško razpoložena. Ko sem ju že od daleč zagledala, so mi noge kar same stekle, čeprav sem se ravno takrat soočala z eno krizo (ker sem po klancu navzdol očitno preplitko dihala, me je začelo potem po ravnem stiskati v vranici? jetrih?), ampak očitno sem prav to potrebovala, spremembo ritma, dihanja, misli. Vesela kot radio sem imela potem čisto dovolj energije za zaključek, pridružila se nam je še mala, ki kar ni in ni nehala teči z nami. Neverjetna je! V cilj smo pritekle navdušene, niti ne tako zelo utrujene, kar pomeni, da je za naslednje leto še kaj rezerve ;)

Je pa čar trojke res ta skupinski duh ekipe, ki gre nam že od lani dobro od nog in glave. Saj ima vsaka svojo zgodbo, posebnosti in težave, moči in šibkosti, in vsak skupni tek je malo drugačen, a super prav zato, ker je skupni. Kar je tudi bistvo te spominske prireditve: da s skupnimi močmi premagaš napor, premagaš svoje šibkosti, pomagaš sotekaču in zmagaš. Me smo definitivno zmagale!

Spot the blogger ;) Vir: www.siol.net

Ko sem navdušeno prisopihala po svojga lupčka!

Sezonskolokalnauživancija