Praznična peka

Srčno upam, da imate vsi prekrasne, mirne in pravljične praznike, če ne, je skrajni čas, da preklopite v ta način! Če bi radi, da vas v pravo vzdušje spravi kakšna posebna (a enostavna) sladička, priporočam, da zavijete k Smitten kitchen in nekajkrat preberete recept, potem pa kar pogumno. Tako kot z drugimi rečmi v življenju, ne preveč premišljevat, ni tako težko, kot se vam zdi. Morda je priprava tele doboške bombice malce bolj dolgotrajna, ampak je vredno, rezultat je super in da se tudi v manj kot treh urah (jaz sem se lotila šele ob pol devetih zvečer-itak, takrat se dela, če imaš male otroke!-, ob enajstih pa je tortica že stala v hladilniku). Če boste uporabili res kakovostno (temno) čokolado, je uspeh zagotovljen, sej važen je okus, popoln izgled je itak stvar interpretacije!
;-)

Ps: dovolj zgovoren je podatek, da je pošla v manj kot 24h urah!

Take in drugačne modrosti

"A ja, dve hčerki imaš? Priporočam še kakšnega otroka, jaz imam štiri, fante … Človek postane veliko bolj flegma, se lažje spopade s stresom, v bistvu potem v tolmaški kabini prav počiješ, pa če je še tako naporno in nepredvidljivo …" mi je pred leti razlagala kolegica tolmačka, ko sem se enkrat malo sesula med delom in te besede so se mi prav usedle v možgane. Pogosto razmišljam o tem, sploh odkar nas je pet pod eno streho. Naj se sliši še tako neverjetno, sumim, da je imela prav.

*****

"Uh, bronhiolitis? Bolnica? Oh, naj te potolažim, nas je to doletelo pri vseh od petih otrok, razen najstarejšem. Nimaš kaj. Ne se sekirat, ne moreš nič naredit proti temu. Če pride, pride, greš v bolnico in se pozdravi. Pomembno je, da se naučiš dobro opazovati otroke, da vidiš, kdaj pride do odstopanja od normalnega stanja, dihanja. Ampak ne pretirano skrbet in bit panična. Zdaj imate dojenčka, to je čas veselja!" Mimobežen pogovor z mamico, ko sva prišli vsaka po svojo hčerko v glasbeno šolo. Od takrat naprej mi je lažje. Res je, bolezen ali strah pred njo ne sme postati osrednja tema, so druge, lepše in bolje vesele stvari, ki si to zaslužijo.

*****

Epilog
Nisem najbolj potrpežljive sorte. Vajena sem večopravilnosti, učinkovitega ravnanja. Urniki in seznami me pomirjajo, brez njih sem izgubljena in neučinkovita.
Ampak.
Otroci me učijo. Da z umirjeno besedo pridem dlje kot z izbruhi vzkipljivosti. Da ima tudi večopravilnost svoje meje, posebej če vključuje igro/dejavnosti z otroki. Da je najbolj škoda ne tistih dni, ko nisi obkljukal vseh obveznosti in se nisi držal urnika, ampak tistih, ko si se tako strogo držal urnika in kljukic na seznamu, da je mimo tebe spolzel ves dan in nešteto priložnosti za spontano igro, smeh, lep dan. Za toplino in bližino. Ni pomembno samo to, kar mi učimo otroke, ampak tudi to, da damo priložnost otrokom, da oni nas kaj naučijo in spremenijo. Na bolje, seveda! ;)

Energija otrok

Ko sem prejšnji teden poslušala tole radijsko oddajo, me je pošteno stisnilo. Da je diabetes postal že epidemija in da je vse več mlajših odraslih zelo ogroženih in kakšna katastrofa je to zanje, njihovo kvaliteto življenja in javno zdravje, mi je postalo jasno, odkar sem se priženila v zdravniško družino, ki deluje prav na tem področju in se pogosto na dolgo in široko, predvsem pa zaskrbljeno debatira o tem. Ampak da so zadeve tako eskalirale tudi pri najmlajših, tega si pa nisem mislila oz. sem upala, da se bomo morda temu Slovenci izognili in ohranili prehranjevanje z zdravimi sezonskimi živili, ne le hitroprehranskimi smetmi. Pa kot kaže, ne bo šlo.

Kot starša me seveda skrbi za moje otroke, ampak po drugi strani zanje vem, da lahko in moram skrbeti jaz oz. midva z njihovim očetom. S skrbjo za zdravo prehrano otrok in stalnim gibanjem na zraku in sicer, predvsem pa z zgledom. Ne bom se pretvarjala, da sva presvitli lučki na širnem nebu, ker sva ravno včeraj ponoči zmazala eno veliko čokolado … ampak vseeno se trudimo, če ne bomo v družini skrbeli za to, kdo pa bo?!

In zato sem tudi presrečna, ko ju slišim govoriti, Ko bo topleje, grem pa z atijem tečt! Jaz tudi, jaz tudi! In ko starejša ponosna prinese diplomo z novoletne plezalne "tekme" in majčko takšnih barv, kot jih imajo Tina Maze in naši športniki, ki jo moram hitro oprati, ker je ona tudi "športna". :)

Naključij ni!

A veš tisto, ko namigneš bratu, naj punco, ki je bolj ustvarjalne sorte, med ogledovanjem prestolnice pelje na Art Market, potem pa dobiš najboljše možno darilo, tako ki si si ga že (pre)dolgo želela? No, to! :-D

Končno je Polonapolona našla pot tudi do moje kuhinje!

Komaj čakam na svojo kavico!

Ps: še možek je navdušen, pravi, da je super kvaliteta, in zakaj, da mu o tem še nisem nič povedala?! ;)

Petdeset odtenkov

Hudirja, tole staranje prinaša nova in nova spoznanja. Na primer to, da obstaja več (petdeset?) odtenkov utrujenosti. Na primer pomladanska in jesenska, ko se menjavajo letni časi in ure. Fizična utrujenost po napornih telesnih preizkušnjah - ok, priznam, maratona še nisem tekla in takšne utrujenosti po mojem nisem izkusila, okopavanje in podobna vrtna opravila ji verjetno ne sežeta do kolen, čeprav do križa le prideta. Potem je tu tista možganska utrujenost, ko telo sicer funkcionira, možgan pa se zaradi velikega napora upre in ni sposoben sprocesirati svojih običajnih miljavžnt funkcij, hudiča, še enega navadnega stavka ne zna izusiti z glavo in repom (oh yes, tudi (predvsem!) nam jezikovalcem se to zgodi po kakšni dalj časa trajajoči ali drugače intenzivni obremenitvi). Da ne pozabim psihološke, morda lahko rečem celo odnosne utrujenosti, ko neke zadeve premlevaš in premlevaš, sam ali v odnosu, in na koncu ne zmoreš več. 

No, pride pa tudi tista totalna utrujenost, ki zajema vseh (petdeset) odtenkov in je posledica nekajdnevne (tedenske?) nespečnosti ali stalnega zbujanja v poljubno dolgih intervalih, pri čemer je najkrajši polurni, najdaljši pa v najboljšem in izjemno redkem primeru štiriurni. Če k temu dodaš še predirljivo jokanje, ki se ustavi le, ko šestkilsko štruco dvigneš v naročje, potem se glavobolu (zaradi razsajajočih virusov, seveda) hitro pridruži še bolečina v križu, če moraš v svoj vsakdanjik vključiti še kakšno drugo zunanjo spremenljivko pa v vsem kaosu odpove še možgan in si v totalnem zosu. Pardon utrujenosti. 

Ampak vse mine, anede, in v resnici se da še tako utrujene možgane kdaj pa kdaj prefilmati in greš nasmejan in navdušen nad svojo smejočo in grlečo šestkilsko štruco na sprehod po soncu. In čez par dni že pozabiš na vse miselne akrobacije, ki so bile potrebne, da si zorganiziral dejavnosti in redne obroke in čisto perilo. Če ga pa že ne prefilmaš, pa zna najti tudi tisto minuto ali deset, ko ni konec sveta, če se preprosto ugasne in mrkneš v s'nek, naj bo naokrog še tak direndaj. Bo že držalo, da se človek vsega navadi ;)

112. Barve

Toliko se že poznam, da vem, kaj me spravi iz "tmurnosti". Delo. Ali pa barve. No, prvega trenutno ni v taki ustrezni obliki, za drugo se pa lahko sama malo potrudim.

Letos nam je vrt podaril malo večji pridelek korenčka in tako sem še konec novembra izkopala zadnje primerke. Jemo jih surove, masovno, pa v prilogah na tisoč in en način, ampak zdaj ko zebe, so se mi zahoteli v juhi. No, Dragi bi rekel, da je to že mineštra in bi jo jel izdatno redčiti pred konzumiranjem, ampak meni je bila popolna. Barve in okus in vonj skupaj z vonjem po praženih semenih in sveži zeleni. Njam!

Kaj pa ti narediš, ko rabiš energijo/voljo do življenja/zagon/kosilo/izgovor? :)

Podobe. Ne iz sanj.

Vem, da je že torek, ampak pretekli vikend je bil prvi po dolgem času, ko smo bili doma, v miru. Najprej je bil plan, tak čisto zaresen, da bomo družno čistili. Začeli smo že dobro in z elanom gumicami v laseh, potem je pa sonce čisto preveč začelo tolči v okna in glave, da je bilo nujno spokati se ven. Otrokinji sta z Dragim gonili pedala in se lovili na igrišču, jaz sem z najmanjšim jurišala čez asfaltni drn in strn v okolici, vsi zunaj, dokler se ni začelo hladiti in je bil čas za kosilo, za pucanje pa je seveda zmanjkalo energije dnevne svetlobe. Ja, kaj pa čmo, če so dnevi tako kratki?!

Tavečjo je popadla ustvarjalna mrzlica, veliko riše, ustvarja neke okraske, si pusti bolj malo dopovedat, kar je ok, ker itak nimam nekih blaznih idej in sem strašno fovš vsem tistim taužntkunstler mamam, ki pridno ustvarjajo z otroki. No, sicer tudi pri nas diši po cimetu in piškotih in jabolčnih tortah. Ampak to je videti bolj tako, na hitro in mimogrede, če ustvarjajo otroci, grem, po pravici povem, raje stran, ker itak delata po svoje, če sem zraven, čisto prehitro izgubim živce, rezutati so pa isti, v vsakem primeru moram po koncu drugi dan vsaj pomesti, še raje posesati in obrisati vse vidne in nevidne površine. To je naša praznična idila. No, ne, čisto idilično zdaj otrokinji hodita skupaj spat - ker tisto mlajša prej, starejša poneje se je izrodilo v tri ure uspavanja, za kar enostavno nimamo ne časa ne energije - in ko sta obe pod kovtrom, se berejo pravljice. Zadnji hit sta bila Picko in Packo, vsak večer ena zgodba, včeraj pa že Sapramiška, skratka Svetlana je zakon, pravljično navdahnjen ati pa še bolj!

Praznična okrasitev stanovanja napreduje počasneje kot raste in se redi naš najmlajši (se bom jutri spomnila na pregled v posvetovalnici?? spomin kot kura!). Tudi tu velja, da je bolje, če grem kar stran, ker otrokinji delata vse po svoje, pa raje tako, kot da vse naredim jaz in potem govorim, da sta naredili onidve, a ne? V glavnem, skupinsko ustvarjanje nam gre bolj tako tako. Sem nekje blizu, če je treba pomagat in udarit po mizi, ko si pulita iz rok zeleni flomaster, ki ga seveda obe potrebujeta v istem hipu, sicer pa ustvarjata samostojno. Torej deset minut. Potem je že kaj drugega bolj zanimivo. Napovedujem, da bomo snežnike izdelali tam nekje do aprila (vsekakor bo prej zapadel taprav sneg, ja).

Takšno je torej naše praznično vzdušje. Malo praznično, malo pravljično, vmes pa čisto trivialno in banalno. Kašelj in smrkelj vključena v ceno, seveda. In zdaj vprašanje za milijon dolarjev - je idila stanje duha ali dejansko komu uspe to (decembra ali kak drug mesec) zmaterializirati??

Zimsko sonce

Ne, nisem se še lotila predprazničnega čiščenja, čeprav mi zdaj sonce vsak dan kaže, kje bi lahko začela, odvisno pač od ure in kota, pod katerim posije v kuhinjo/dnevno sobo. Če se že lotim rednega odpackovanja, sem čez par ur itak že slabe volje, ker bi lahko začela znova. Zgodba s čiščenjem in veliko družino (z mačkom!) pač nima nobenega pametnega konca; no, ima, ko se predaš in ponižno sprejmeš misel, da ti popolnoma spucano stanovanje pač ni usojeno, j*** ga.

Ima pa to sonce še druge atribute. Da nas zvabi ven, tudi če piha in se temperature gibljejo okrog ali komaj kaj nad ničlo. Da smo že zakorakali v veseli december in zimo, pa niti ne vemo, kdaj. Da nas letos še ni obiskala Teta Depra, čeprav je danes dan dolg le kakih pičlih osem ur, kar za nas sončna bitja niti približno ni dovolj.

Samo ne me hodit spraševat, kaj počnem cele dneve, poleg vozičkanja v mrazu, dojenja in previjanja. Ker ne vem, res ne vem. Mogoče preveč strmim v sonce in njegovo poigravanje z balkonskimi žaluzijami ...