Čeprav smo že tretje leto zapored dopustovali na istem kraju in v isti hišici, bi težko rekla, da smo se česa naveličali. Verjetno nasprotno, hčerki znano in domače pomirja in navdušuje, pa tudi za preostali del družine so priprave na že znano okolje manj naporne in stresne.
Pogled z vrha hriba je še vedno dih jemajoč, zvok škržatov z vonjem po morju in oljkah tudi vsakič znova prevzame. Mir. Odklop. Čas. Zase, za družino, za mir, počasno pretakanje minut misli v vakumu niča. Brez slabe vesti. Res, letos, se mi zdi, je bil dopust v znamenju zavedanja toka časa, ostrenja čutil, umirjanja, prevetrevanja zgornjega nadstropja. Neprecenljivo. Nujno. To je smisel počitnic, mar ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar