Nepravljična 7ka (tekaški dnevnik)

Po začetnem navdušenju, elanu in vsepovsodkipeči energiji je prišla umirjenost, ki je v sedmem tednu kulminirala v utrujenost, utrujenost in še enkrat utrujenost. Resda je to tudi teden, ko se drastično poveča obseg teka (že 91 % teka pri prvem treningu 10+1 x5), ko si psihološko že na pol oz. čez, hkrati pa … šele tam. Kaj pa vem, kaj točno je bilo krivo, ampak to je bil zame najtežji teden doslej. Po prvem treningu sem imela še par dni čisto zaskočene mišice, po celem telesu. Drugi, najlažji trening (3+1 x10) sem prelagala in prelagala in na koncu le odtekla že v malo prazničnem vzdušju, po svojem rodnogrudnem terenu. A izbrala sem malo čudno uro, malo preveč obleke, tako da sem hitro zakuhala, in rezultat je bil katastrofalen. Tisto pot imam nadvse rada, čeprav gre gor in dol, ampak takrat sem že pred polovico mislila, da bom direkt umrla. Skratka kopica enih čudnih faktorjev se je zgrnila v, tako se mi je zdelo takrat in se mi zdi še zdaj, popolno polomijo od komaj zaznavnega gibanja in sopihanja. Hkrati mi je v glavo poleg sonca nabijala še misel na divje Idrijke, ki so šle kar tako za malo malico tisto soboto že na 10ko! V glavnem res luzersko sem se počutila, ko sem tisti dan prisopihala domov in čudno vreme v kombinaciji z multiplim zbujanjem ponoči v nadaljevanju je samo še stopnjevalo mojo zagrenjenost. Da ne omenjam, da so me mišice še vedno po malem bolele od prvega treninga (kolena na srečo ne). Rock bottom. Vmes sem še prebrala knjigo in ugotovila, da marsikaj od navedenega že znam in prakticiram (predvsem kar zadeva prehrano, pričakovanja, poškodbe, počitek), po drugi strani pa me je malo prizemljilo, da vsakršen tekaški trening, posebej na daljše progre, pomeni konstantno utrujenost. Da bi v takem stanju vztrajala, prostovoljno, dlje časa? Uhhh, ne vem, no. Trenutno se mi res zdi, da je malo tistega začetnega navdušenja in adrenalina popustilo, težko mi je pred treningom, med treningom, po treningu, praktično ves čas sem utrujena. Seveda imajo tu prste vmes tudi drugi dejavniki, ampak vseeno … ne predstavljam si, da bi morala vmes še delati (no, itak si ne predstavljam, kako bo, ko enkrat zaključim porodniško). O tem denimo v knjigi ni nič pisalo, pa sem ves čas čakala, da se dotakne še te psihološke plati, pa očitno mora to predelati vsak posameznik tekač sam pri sebi. Ja, no, tudi s tem imam težave. Čeprav že skoraj dva meseca redno trikrat na teden tečem, se sama nimam in ne morem imeti za tekačico. Sem čudna, ne? V glavnem ena velika kolobocija se mi je namotala v glavi in sem že sama sebi naporna, kaj šele drugim, si mislim. Na srečo pa imam M, ki me je takoj po prihodu domov z malimi triki ("sem ti pustil športne čevlje zunaj, saj greš danes teč, ne?") nežno brcnil v rit in mi pomagal, da sem odtekla še zadnji trening tega nesrečnega sedmega tedna (5+1 x8). Spet po stari pol asfaltni, pol makadamski podlagi, večinoma po ravnem, v večerni uri in ustrezni klimi. Sama, da se sama izvlečem iz tega začaranega kroga, v katerega sem se potunkala. In seveda je šlo, čeravno sem vmes morala parkat nasilo izklopiti možgane (mogoče je pa to rešitev). Fokusiraj se na korak, umirjeno dihanje, sprosti ramenski obroč, naj ti roke dajo ritem. To je bila moja mantra in bo tudi vnaprej, kakršno koli pretirano razmišljanje in gledanje na uro me ubija. Skratka, tale teden je šel s težavo skozi, šel pa je, recimo, da je to dovolj. Za nagrado sem šla naslednji dan v savno. 

Na to včasih pozabim