sreda, 23. april 2014

Nepravljična 7ka (tekaški dnevnik)

Po začetnem navdušenju, elanu in vsepovsodkipeči energiji je prišla umirjenost, ki je v sedmem tednu kulminirala v utrujenost, utrujenost in še enkrat utrujenost. Resda je to tudi teden, ko se drastično poveča obseg teka (že 91 % teka pri prvem treningu 10+1 x5), ko si psihološko že na pol oz. čez, hkrati pa … šele tam. Kaj pa vem, kaj točno je bilo krivo, ampak to je bil zame najtežji teden doslej. Po prvem treningu sem imela še par dni čisto zaskočene mišice, po celem telesu. Drugi, najlažji trening (3+1 x10) sem prelagala in prelagala in na koncu le odtekla že v malo prazničnem vzdušju, po svojem rodnogrudnem terenu. A izbrala sem malo čudno uro, malo preveč obleke, tako da sem hitro zakuhala, in rezultat je bil katastrofalen. Tisto pot imam nadvse rada, čeprav gre gor in dol, ampak takrat sem že pred polovico mislila, da bom direkt umrla. Skratka kopica enih čudnih faktorjev se je zgrnila v, tako se mi je zdelo takrat in se mi zdi še zdaj, popolno polomijo od komaj zaznavnega gibanja in sopihanja. Hkrati mi je v glavo poleg sonca nabijala še misel na divje Idrijke, ki so šle kar tako za malo malico tisto soboto že na 10ko! V glavnem res luzersko sem se počutila, ko sem tisti dan prisopihala domov in čudno vreme v kombinaciji z multiplim zbujanjem ponoči v nadaljevanju je samo še stopnjevalo mojo zagrenjenost. Da ne omenjam, da so me mišice še vedno po malem bolele od prvega treninga (kolena na srečo ne). Rock bottom. Vmes sem še prebrala knjigo in ugotovila, da marsikaj od navedenega že znam in prakticiram (predvsem kar zadeva prehrano, pričakovanja, poškodbe, počitek), po drugi strani pa me je malo prizemljilo, da vsakršen tekaški trening, posebej na daljše progre, pomeni konstantno utrujenost. Da bi v takem stanju vztrajala, prostovoljno, dlje časa? Uhhh, ne vem, no. Trenutno se mi res zdi, da je malo tistega začetnega navdušenja in adrenalina popustilo, težko mi je pred treningom, med treningom, po treningu, praktično ves čas sem utrujena. Seveda imajo tu prste vmes tudi drugi dejavniki, ampak vseeno … ne predstavljam si, da bi morala vmes še delati (no, itak si ne predstavljam, kako bo, ko enkrat zaključim porodniško). O tem denimo v knjigi ni nič pisalo, pa sem ves čas čakala, da se dotakne še te psihološke plati, pa očitno mora to predelati vsak posameznik tekač sam pri sebi. Ja, no, tudi s tem imam težave. Čeprav že skoraj dva meseca redno trikrat na teden tečem, se sama nimam in ne morem imeti za tekačico. Sem čudna, ne? V glavnem ena velika kolobocija se mi je namotala v glavi in sem že sama sebi naporna, kaj šele drugim, si mislim. Na srečo pa imam M, ki me je takoj po prihodu domov z malimi triki ("sem ti pustil športne čevlje zunaj, saj greš danes teč, ne?") nežno brcnil v rit in mi pomagal, da sem odtekla še zadnji trening tega nesrečnega sedmega tedna (5+1 x8). Spet po stari pol asfaltni, pol makadamski podlagi, večinoma po ravnem, v večerni uri in ustrezni klimi. Sama, da se sama izvlečem iz tega začaranega kroga, v katerega sem se potunkala. In seveda je šlo, čeravno sem vmes morala parkat nasilo izklopiti možgane (mogoče je pa to rešitev). Fokusiraj se na korak, umirjeno dihanje, sprosti ramenski obroč, naj ti roke dajo ritem. To je bila moja mantra in bo tudi vnaprej, kakršno koli pretirano razmišljanje in gledanje na uro me ubija. Skratka, tale teden je šel s težavo skozi, šel pa je, recimo, da je to dovolj. Za nagrado sem šla naslednji dan v savno. 







Na to včasih pozabim


11 komentarjev:

  1. Če se prav spomnim, si mi enkrat napisala, da imate doma fitnes sobo oz. opremo, ne da? Ker tudi sama že 5 mesecev pridno treniram mišice namesto crosstrainerja, si zdaj upam trditi, da je to tudi za (nekatere) ženske optimalen trening: še nikoli v življenju se nisem počutila tako dobro. Seveda bi še vedno lahko na mlahavi masi nadlakti (chicken wingsih) odletela drugam, če bi le hotela, moje mišice so le rahlo nakazane in ne bi nobenega prestrašile, vendar to ni cilj: nič ni boljšega kot trening in posledično močnejša prekrvavitev ter rahla rast mišic po vsem telesu. Govorim o občutku :-) Pa več vzdržljivosti pri hribolazenju. In kup drugih zadev.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hehe soba je že soba, ma notri je samo blazina z ripstolom in edine uteži so tako težke, da eno z obema rokama komaj za cm premaknem, ko sesam :-P pa vse okupirano s kolesi in opremo in paradajzi... delam pa ene vaje za moč in je super ja, za držo in vse, sam ni ga čez zadihanost in poganjanje pulza mal v višave ;-) sej bo, mislim, da je sam tak čas, sonce se preveč skriva, pa mi prehitro umanjka baterije :-)

      Izbriši
  2. Ma, vseeno si pridna! Jaz sem nehala v četrtem tednu in ko se bom spet lotila teka, se ga bom verjetno kar z drugim tednom. Groza! Najprej sem nekaj odlašala, potem se nisva znala uskladiti z možem (jap, zdej je pa že en teden mož! :-) ), in so trije tedni mimo, kot bi mignil. Zdi se mi pa, da sem izgubila že vso pridobljeno kondicijo, saj se včasih zadiham že samo da pridem do stavnovanja v tretjem nadstropju. In tako bom začela znova...drugič. Upam, da mi tokrat uspe. Ker je moj cilj, da bi pretekla lahko (brez večejih muk) kakšno 10ko (in to ne s povsem zanič časom).
    Tako, upam, da se zdaj počutiš nekoliko bolje, ker veš, da so tudi slabši od tebe... :-)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ooopa, čestitke gospa! :-) no, v takih okoliščinah js tudi ne bi laufala! :-P sicer pa me drugi: boljši/slabši ne zanimajo tolk, vsak teče zase ne, že od šolskih let se ne želim primerjat z nikomer (no tudi ne morem oz. nisem mogla, ker sem bla hitrejša samo od unih, ki niso tekli!). Sem pač realistična, ne morem v tekaškem dnevniku rožic sadit, če mi je blo res težko. Ampak se mi zdi, da je že bolje, pa ugotovila sem, da znabit tudi pms.
      10ka je tudi meni cilj oz. vztrajati s 3-4x tedensko vadbo, tek, hitra hoja, hribolazenje, karkoli. Saj navsezadnje mi gre za zdravje, pa zgled otrokom pa vse to...
      Sej bo tudi tebi uspelo, lotit se je treba in zorganizirat. 3 ure na teden za "me time" res ni veliko! Si knjigo prebrala? Je fajn.

      Izbriši
    2. Ooo, hvala lepa!
      Knjige še nisem prebrala. Ko pridem z dopusta, upam, da jo dobim v knjižnici...
      Drugače pa tudi meni ni do tega, da bi se s kom primerjala in ugotovila sem, da najraje tečem sama; ker imam takrat res čas premislit vse za naprej in nazaj. Do sedaj sem ta čas imela samo med likanjem...
      Za naprej pa - ja, samo organiziram se, pa bo. Vse se da, če se hoče. :-)

      Izbriši
  3. saj ne, da ima kaj dosti veze, ampak ko sem te brala, se mi je vrtelo tole v ušesu:
    https://www.youtube.com/watch?v=Xn676-fLq7I
    no, in če vzamemo malo iz konteksta, se da tudi za tale naš izziv priredit:
    what doesn't kill you makes you stronger, stand a little taller (pokončna hrbtenica in sproščen ramenski obroč) ... footsteps even lighter (tisti dragoceni trenutki, ko se zdi, da kar letiš) ... just me, myself and I (to pa je itak point vsega skupaj) ... :) :) :)
    se mi zdi, da so taki težki trenutki priložnost, da spoznamo, kako močne v resnici smo. in se tega potem, ko je vse grozno mimo, še toliko bolj veselimo. let's keep moving forward!

    OdgovoriIzbriši
  4. so to fotke s tvoje tekaške poti? Krasna pot!!!!

    OdgovoriIzbriši
  5. ja, to je v mojem rodnem kraju :-) krasna pot, ja, edino zadnjič so me potem prestrašili, da so tam letos že medveda (-ko) videli .... drugič ne grem več sama! ;-)

    OdgovoriIzbriši
  6. ojoj, jaz pa šele danes tole berem.

    No kakor sem zadnjič brala na fb o nekih krikih veselja, predvidevam, da je kriza minila. :)

    Kar se pa utrujenosti in bolenčin v mišicah tiče, pa to kmalu mine. Mene med treningom za 42 niso niti enkrat bolele mišice. Bolela so me občasno kolena, ali pa pokostnica, pa kak krč, musklfibra pa nisem imela. Imela sem pa veliko, veliko več kondicije in sem spala tudi po eno uro manj na dan kot običajno. Tako da samo še malo, pa bo vse super. :)

    Aja, medvedov se tudi mi bojimo.
    Baje je dobro: da se samo ustaviš, če ni mladička zraven, se bo umaknil sam. b. da imaš sabo odvite bombončke ali frutabelo in jim vržeš, preden zbežiš. :) c. kak sprej za medvede. :) pa družba in glasen (pogovorni) tek. :))

    OdgovoriIzbriši
  7. hehe, ja to je že zgodovina! ;-) zgleda je blo mimobežno ali je pa navdušenje nad tem, da eno uro tečem (!!), tako veliko, da ne opazim utrujenosti...

    OdgovoriIzbriši