Srečnopisano 18/2016

En kratek trenutek uvida v globlje resnice. Včasih je bolje dvome zadržati zase in enostavno tiho čakati, kaj in kako bo. Ker na koncu ugotoviš, da se vse zgodi, tako kot mora, da zmoreš premagat strah pred množico, dolg klanec, še svoje neupogibne defetistične misli in kljuvajočo bolečino zaradi neenakomernega dihanja. V prekrasnem sončnem dnevu izkusiti tisto navdihujočo lepoto tovarištva. Samo tako greš lahko naprej. Na teku trojk nisi nikdar sam.

Raz-cvet

Vsakič znova me preseneti. Čeprav sem ga pred dvema letoma grdo razkosala, potem je enkrat še maček poskrbel za izkušnjo gravitacije, pa lani obisk enih vztrajnih škodljivcev, se moj dragi hibiskus - spomin na začetke skupnega življenja v dvoje - še vedno drži. V začetku pomladi je na hitro pognal nekaj novih listov, čeprav samo na eni veji, in na moje veliko veselje je bil vmes tudi cvetni nastavek, ki se je čez nekaj dni razprl v vsej svoji lepoti. Ne za dolgo, ampak toliko, da me spomni, da je sem in tja in vsaj za kratek čas Lepo še mogoče. Da ne smem kar obupati. Da so ovire/težave/škodljivci samo ena stopnja na poti do razcveta. Samo potrpežljiva moram biti.

Srečnopisano 17/2016

Ne-počitniško. Ne-delovno. Ne-umirjeno. Ne-napsihirano. Ne-begajoče. Ne-plansko. Ne-družabno. Prejšnji polteden je minil v znamenju vsega. In čeprav sem morda najbolj hvaležna za vsa kosila, za katera mi ni bilo treba razmišljati, kaj, kdaj, kako, mi v spominu še vedno najbolj živo pleše pot po Krasu. Od ene prijateljice k drugi. Moja mala zatočišča miru. Kjer je vedno pozitivna energija in še ta pot je tako lepo speljana. Gozd je zeleno buhtel, sonce je sijalo in modro nebo se je bleščalo v postapokaliptičnem posmehu malemu človeku, ki se zanaša na svoj red. Čeprav reda ni. Zdaj mi je jasno. So samo trenutki popolnosti. Ta je bil eden izmed njih. Še me nosi. Ni ga čez Primorce!