mezzopisano

ponedeljek, 30. maj 2016

Srečnopisano 21/2016

Mogoče ta isti velja tudi za 20. teden, ne vem, vem pa, da sem strašno vesela, da je na obisku veliki brat z ženo in sinkom in imamo take zabavne pogovore in se delamo norca iz sebe in je vse tako zrelaksirano (love them Asians!) in vse je ok. Sicer nisem niti približno toliko z njimi, kot bi si želela, ampak malo je bolje kot nič, a ne?

Podobno kot se mi strašno kul zdi, da je moj dragi mož zadnje deset dni precej več doma kot sicer, pa čeprav sedi za svojim računalnikom, obdan s kupi knjig in samo sem ter tja kaj zavpije in pokomentira in se hoče na glas pogovarjati o svoji rdeči niti. In tako večinoma sediva vsak za svojo mizo, obdana s svojim kupom knjig, vsak v svojem svetu, a vsaj za kak bežen vmesni trenutek skupaj, ob kavi, kosilu, koščku čokolade. In je lažje.

Ptiči in svečke

Začelo se je neko nedeljo, ko je bila starejša povabljena na ogled risanke za prijateljev rojstni dan, z mlajšo pa sem ta čas želela izkoristiti za malo druženja ena na ena. Ker smo tudi ugotovili, da potrebuje nove superge, sem mislila na hitro skočiti v športno trgovino, potem pa sem ji pustila, naj sama predlaga, kaj in kje bova počeli. Na koncu je ugotovila, da ne bi niti sprehoda s sladoledom, ampak da bi rada šla gledat isto risanko, kot jo je gledala starejša. Seveda ni šlo brez cepetanja in joka (ko sva oddajali starejšo), tako da sva potem vseeno malo švignili po svoje in na koncu pristali v kinu na eni poznejši predstavi. Še zdaj ne morem verjeti, da ji je bilo to veliko bolj pomembno, kot pa druženje z mano...

Raste, hkrati se pa ves čas primerja s starejšo sestro, ki ji je velik vzor, posebej zdaj na pragu šole. Seveda se pogosto spričkata, ponavadi zaradi čisto banalnih stvari, a nekje v ozadju vidim, da jo nenehno posnema, občuduje in se po njej zgleduje (ja, tudi v tistih neželenih pristopih). To se mi zdi normalno in celo do neke mere zaželeno, zato tudi nisem želela vsiliti svoje volje tisto nedeljo. Ampak hkrati pa ves čas poudarjam, da je vsaka od njiju posebna in samosvoja, da imamo obe radi, ne glede na to katero interesno dejavnost bosta izbrali, da nihče ne pričakuje, da bo mlajša hodila po stopinjah starejše, ampak da mora sama odkriti, kaj ji je všeč in kje se dobro počuti. Ne vem, koliko nam uspeva, vsekakor bo to dolg proces, ki se morda ne bi končal tako kmalu (če pomislim, nase in svojega brata/sestro ... :-P).

Kakor koli, naša tamala je že tako velika, da gre jeseni v šolo. In čeprav se je veseli, vidim, da je globoko v sebi tudi malo prestrašena in zaskrbljena, kar se pogosto odraža v takšnih čustvenih izbruhih, po naše za prazen nič. Učimo se, vsi skupaj, še posebej midva kot starša.

V. je pravi dvojček s poudarjeno bikovsko trmico, a večinoma želi ugajati in v vrtcu rada in hitro izpolni naloge, tudi menda precej dobro in natančno. Vzgojiteljica je navdušena nad njeno domišljijo in idejami, malo manj všeč jim je bilo, ko je na začetku leta zavračala kakršno koli prevzemanje odgovornosti in pogovor v primeru sporov, ampak menda je zdaj sprejela tudi to in zna sama rešiti svoje sranje. Malo jo daje pomlad in se ves čas malo zaljublja in fantje se zaljubljajo vanjo in vsem je zelo nerodno, čeprav običajno vztrajam, da gre za všečnost in prijetnost, ne pa zaljubljenost ... (kam, res, kam se jim mudi?!). Zrasla je, precej hitro, na nekje št. 116, tudi 122, še vedno ima rada oblekice in krilca, a po novem nosi športne superge, take na vezalke, ki jih sicer zna zavezati, a samo ko je dobro razpoložena. Že od aprila ima kratko frizuro - po svoji želji. Ki jo je sicer nekaj tednov po striženju malo obžalovala in si želela spet dolgih las, a mislim, da ji tudi paž čisto lepo paše. Vsekakor ji bodo pa tudi lasje spet zrasli, če bo to želela. Raste in čudovito se mi zdi, da ima svoje želje, ideje, načine in pristope. Vse najboljše, miška!