Letošnja prva bera - ozimnica here I come

No, naslov malo zavaja. Seveda smo že nekajkrat letos obirali - predvsem češnje smo imeli na tapeti (potem jagode, maline, zdaj čakamo robide...) in pred nekaj dnevi ribez, ki ima v naši družini po moževi strani posebno mesto in je vsako leto vsaj tri tedne skoraj center vseh pogovorov (je že zrel? še ni čisto? nekaj smo ga že obrali. vso noč sem kuhala. ga boste prišli obrat sami? bi delali marmelado ali tudi sok? a ga boste že prišli obrat ali naj ga raje ptičem pustimo?...).

Čeprav je lepe barve, pa ima ribez še eno manj prijetno lastnost, to je kislost. Malo je vredu in to imamo radi, ampak ribez je res kisel, sploh če razmišljaš o marmeladnem agregatnem stanju. Zato sem bila navdušena, ko sem nekje (mislim, da je bilo v prilogi Delo in dom pred kakšnima dvema letoma - zato oprostite, ne bom iskala linka) prebrala, da je zaradi ribezove kislosti bolje, če za marmelado vkuhamo še kaj zraven, po možnosti češnje. Ne vem, kako se lahko pripeti, da to dvoje obrodi v istem času, ampak tako je pisalo.

Pri nas je pač tako, da so bile najprej češnje in šele potem ribez (in še to malo pozneje, ker smo čakali, da res dozori, čeprav sladkorna stopnja zaradi tega ni bistveno večja). Zato smo češnje v njihovem času malo obdelali, pospravili v skrinjo in nato odtajali v času ribezove bere. Ja vem, vse koristne in zdravilne lastnosti gredo s tolikšno mero obdelave že zdavnaj rakom žvižgat, ampak poskusiti ni greh. In smo kuhljali. Še malo sladkorja (niti pod razno ne v razmerju 1:1, ker imamo pač radi sadno marmeladno in ne sladkorno), vanilije in voilà! Češnjevo-ribezova marmelada je nared in meni se zdi prav dobra! O ocenah drugih bom še poročala (mož mi je pritrdil, ampak njegova ocena je nekoliko biased, ker mi je verjetno želel le ugodit in me pomirit, da ves trud in sekiranje, ali bo sploh kaj iz tega, ni zaman).

  

Čeprav je s temi rečmi toliko dela: obiranje sadja, priprava, kuhanje, kuhanje, kuhanje, priprava kozarcev, steriliziranje, prelivanje, pasteriziranje, konuzmiranje, iskanje prostora za shranjevanje med vsemi lanskimi edicijami, ki jih še nismo uspeli pojesti ali podtakniti kot izvirno in domače darilo - kljub vsemu temu je kuhanje marmelad, kompotov, skratka priprava ozimnice prav prijetno početje, ki da tako notranje zadovoljstvo. Izkoristiti darove zemlje (in skrbi pridelovalcev). Si sam pripraviti zaloge hrane. Vedeti kaj točno je v kozarcih (in česa ni!). Še večje zadovoljstvo pa je, ko pozneje sredi zime  in ko že pozabim, kako utrujena sem bila od vsega tega kuhljanja in gospodinjenja, v shrambi ali skrinji odkrijem koščke poletja. Vsekakor se splača.

Naslednji so na vrsti stročji fižol, breskve, paradižnik, jeseni še slive, morda vmes še kaj, če bo še kaj drugega mamljivega pridelka in ustreznega navdiha...