Mrs Ozimnica

Ja, no, če je pa res! Tri od štirih dni, odkar sem doma, se že ukvarjam z enim rezljanjem in kuhljanjem in pasteriziranjem in prekladanjem kozarcev. Pa še paradižnik me čaka - preden grem po novo "pošiljko"! Vmes še iščem ideje in recepte, ker tu res še nisem doma, ampak počasi morda še kam pridem in bom enkrat čisto taprava zgledna gospodinja, pripravljena na najhujše izredne razmere (4 metre snega, hudo pomanjkanje živeža ipd.) :) 

Seveda, na trenutke me mineva, ampak je več tistih drugih, ko z otroškim navdušenjem okušam, voham in poskušam uganiti, kako bo tole izpadlo in kako zelo bom na primer doma vloženih melancan in vonja po Provansi vesela na kak brezbarven zimski dan. No, tako idilično si jaz to predstavljam, o dejanskih rezultatih pa takrat, ko bo mrzlo in sivo.

Tako enostavna sem. Malo sonca tu, malo barve in poletnih vonjev tam - pa četudi v kozarcu, pa sem srečna! Ampak vem, da poletja in teh občutij, navdušenja nad svetlobo in modrim nebom (ljubim polarizirajoča stekla na sončnih očalih!), ne bom mogla podaljšati v nedogled. Ker vsaki sprostitvi sledi stresiranje in delo. Ker tako mora biti.

Pa vendar. Če sem uspela od morske skuliranosti ohraniti nenavezanost na internet in sem brez slabe vesti čisto na trdem, torej, ne tekočem z bolj ali manj bistvenimi informacijami in temami, kaj šele premiki na (a)socialnih omrežjih, potem mi morda uspe še kaj!

Breskve prej (revice, so me morale še malo počakati)

Breskve potem: kompot, breskova marmelad in mešana marmelada ...

Jajčevci prej

Jajčevci zdaj. Prvič stestiran tale recept.

Ozimnica tretjič

Ja, tretjič. Druga - kuhanje breskove marmelade - se v naglici in navdušenju nad 19 kozarčki oranžnega poletja za zimo ni uspela fotodokumentirati, izplen pa še vedno počiva v temi in hladu na kraju zločina, ker naša shramba še nima polic, na katere bi lahko disciplinirano in urejeno zložila "pridelke", v škatlah je pa že preveč vsega drugega. Hkrati gojim tudi upanje, da se bo morda tam dol kaj bolj strdila, čeravno sem jo verjetno vseeno premalo kuhala in predvsem premalo sladkala za to. Ampak nič ne de, jo bomo pa zlivali na kruh. ;)

Naslednja seansa priprave ozimnice si zasluži posebno objavo vsaj zaradi dveh reči. Prva je vsekakor barva. Na njivi mojih staršev raste tak poseben stročji fižol, ki je v surovi obliki žive, močno vijolične barve, v skuhani pa lepe, še vedno dokaj žive zelene, kar je pa še lepše, tudi po kuhanju ostane čvrst in mesnat. Dvojne točke pri meni, ki res ne maram mehke zelenjave in sadja.

Drugi razlog za objavo pa so ... ja, spomini. V časih svojega ranega otroštva sem precej časa preživela tudi na naši parceli, kjer je dolgo rasla hiša, v kateri zdaj živijo starši, še dlje oziroma odkar pomnim, pa je tam rasla ena njivica. No, rasla, je verjetno pretirano reči, ker v tisti vrtači in ob vseh kraških kamnih in vetru in mrzlih temperaturah (pri nas doma rečejo, da imajo tri mesece zime in devet mesecev mraza) res težko kaj dobro raste in uspeva. Kot otrok sem morala tam ves čas (vsaj tako se mi zdaj zdi, starši se ne strinjajo ;)) pobirati kamenje in tudi izgovor, da moram čuvat prste za klavir (kakšna domišljija!), ni pomagal. In kar je najbolj zanimivo, fižol je vedno zrasel, tako stročji kot običajni v zrnju, ki ga že takrat nisem mogla videt. Seveda ga je bilo treba oluščiti in tudi na to me veže cel kup grenko sladkih spominov - dolgočasno in smotano početje, ki ga res nisem marala, čeprav, priznam, me pa navdušuje tisti občutek gladkih kroglic pod prsti, ko razpreš suh strok. Vse drugo gre lahko mirno mimo mene. Stročji fižol jem že od malega, ampak navdušena sem nad njim šele, odkar sem v dijaški in študentski menzi in pri drugih kuharicah morala jesti mehak fižol nedoločljivo rumene barve ... Po tem je naš stročji fižol pridobil par stopničk in zdaj se vsako poletje že prav veselim njegove dobe, se ga takrat najem v vseh možnih oblikah, najraje v solati, mogoče z malo krompirja, in naberem še za v skrinjo, posebej odkar kuham za potomki, ki jima rada postrežem z domačimi stvarmi.

V glavnem po vsej nostalgiji in prčkanju po njivi, ki zdaj uspeva v zasuti vrtači z malo več zemlje in manj kamni, sem si letos nabrala dva velika kalavnika fižoletov in jih doma z največjim veseljem očistila, narezala, blanširala in shranila za kdaj pozneje. Za v mineštro, rižoto ali kot prilogo. Njam (za potem, ker po dveh tednih doma res ne morem več jest fižola, v nobeni obliki).

Primerjava rezultatov: levo prej zeleni fižol, desno prej vijolični fižol.

Letošnja prva bera - ozimnica here I come

No, naslov malo zavaja. Seveda smo že nekajkrat letos obirali - predvsem češnje smo imeli na tapeti (potem jagode, maline, zdaj čakamo robide...) in pred nekaj dnevi ribez, ki ima v naši družini po moževi strani posebno mesto in je vsako leto vsaj tri tedne skoraj center vseh pogovorov (je že zrel? še ni čisto? nekaj smo ga že obrali. vso noč sem kuhala. ga boste prišli obrat sami? bi delali marmelado ali tudi sok? a ga boste že prišli obrat ali naj ga raje ptičem pustimo?...).

Čeprav je lepe barve, pa ima ribez še eno manj prijetno lastnost, to je kislost. Malo je vredu in to imamo radi, ampak ribez je res kisel, sploh če razmišljaš o marmeladnem agregatnem stanju. Zato sem bila navdušena, ko sem nekje (mislim, da je bilo v prilogi Delo in dom pred kakšnima dvema letoma - zato oprostite, ne bom iskala linka) prebrala, da je zaradi ribezove kislosti bolje, če za marmelado vkuhamo še kaj zraven, po možnosti češnje. Ne vem, kako se lahko pripeti, da to dvoje obrodi v istem času, ampak tako je pisalo.

Pri nas je pač tako, da so bile najprej češnje in šele potem ribez (in še to malo pozneje, ker smo čakali, da res dozori, čeprav sladkorna stopnja zaradi tega ni bistveno večja). Zato smo češnje v njihovem času malo obdelali, pospravili v skrinjo in nato odtajali v času ribezove bere. Ja vem, vse koristne in zdravilne lastnosti gredo s tolikšno mero obdelave že zdavnaj rakom žvižgat, ampak poskusiti ni greh. In smo kuhljali. Še malo sladkorja (niti pod razno ne v razmerju 1:1, ker imamo pač radi sadno marmeladno in ne sladkorno), vanilije in voilà! Češnjevo-ribezova marmelada je nared in meni se zdi prav dobra! O ocenah drugih bom še poročala (mož mi je pritrdil, ampak njegova ocena je nekoliko biased, ker mi je verjetno želel le ugodit in me pomirit, da ves trud in sekiranje, ali bo sploh kaj iz tega, ni zaman).

  

Čeprav je s temi rečmi toliko dela: obiranje sadja, priprava, kuhanje, kuhanje, kuhanje, priprava kozarcev, steriliziranje, prelivanje, pasteriziranje, konuzmiranje, iskanje prostora za shranjevanje med vsemi lanskimi edicijami, ki jih še nismo uspeli pojesti ali podtakniti kot izvirno in domače darilo - kljub vsemu temu je kuhanje marmelad, kompotov, skratka priprava ozimnice prav prijetno početje, ki da tako notranje zadovoljstvo. Izkoristiti darove zemlje (in skrbi pridelovalcev). Si sam pripraviti zaloge hrane. Vedeti kaj točno je v kozarcih (in česa ni!). Še večje zadovoljstvo pa je, ko pozneje sredi zime  in ko že pozabim, kako utrujena sem bila od vsega tega kuhljanja in gospodinjenja, v shrambi ali skrinji odkrijem koščke poletja. Vsekakor se splača.

Naslednji so na vrsti stročji fižol, breskve, paradižnik, jeseni še slive, morda vmes še kaj, če bo še kaj drugega mamljivega pridelka in ustreznega navdiha...