Počitnice doma doma

Čeprav že od srednje šole ne živim več doma, sem pri svojih starših še vedno doma oz. doma doma, kot ponavadi rečem (ker dom je pač naš novi domek; silno všeč mi je ninalenin izraz rodna gruda, ampak ta je njen ;)). Razen manjših kozmetičnih popravkov in dodatkov je naša hiša še vedno točno takšna kot takrat, ko sem tu stanovala, pa mi je vseeno malo tuje biti doma, naj se sliši še tako čudno. Ves čas pogrešam moža, tudi če si greva sicer skoraj vsakodnevno malo na živce in tako ali tako nisva ves čas skupaj, ker je on do poznega popoldneva v službi. In čeprav sem s seboj spakirala skoraj pol svoje garderobe in garderobe hčerk, ves čas nekaj pogrešam in se tepem po glavi, zakaj nisem še tega vzela.

Potem pa se spomnim, da sem pač na počitnicah. Da moram shajati s tem, kar imam, in to je resnici na ljubo čisto dovolj, tudi če so temperature za skoraj deset stopinj nižje od pričakovanih (željenih). Da je preveč utopično pričakovati, da bom v tem času kaj uspela narediti, tudi če bučki čez opoldne zaradi rolet res spita malo dlje. Da je od vsega najbolj pomembno, da se imam fajn, da se spravim na vse tiste obiske, za katere ob vikendaških prihodih ni časa. Da bosta obe po tem tednu malo razštelani, mi je pa že itak jasno, če sta pa pri nonotih in ju ima končno tudi "nonica" priložnost (če ne že skoraj dolžnost) razvajati. Ah ja, počitnice!