Ljubljana oh in ah

Nikoli nisem razumela te obsesije z Ljubljano. Ne me narobe razumet, Ljubljano imam rada, navdušuje me, kako lahko na vsakem vogalu najdem nekaj zanimivega, lepega, tudi domačega (in ja, na vsake tri neznance, en znan - v kateri metropoli se ti še lahko zgodi kaj podobnega?). Že od srednješolskih let imam nekaj kotičkov, ki so (v moji glavi seveda) samo moji, s študentskimi leti in novimi poznanstvi se je nabor še malo povečal in zdaj je nekaj krajev, ki jih avtomatično povezujem z dragimi osebami in so mi tako še ljubša.

Pravzaprav pa mi je Ljubljana silno všeč tudi tako, brez asociacij na druženja in ljudi. V zadnjih treh letih je nisem videvala vsakodnevno kot prej, tako da me res vedno znova preseneča, kako lepo se je polepšala (so jo - in zaslug za to ne mislim pripisovati nikomur, ker mislim, da drugače tako ali tako ne bi moglo/smelo! bit, pod to ali katero drugo "vladavino"). Predvsem me veselijo peš cone in kotički miru, ki so se s tem pomnožili za mirno druženje ali solo uživanje. Skratka, prav lepo je v Ljubljani.

In seveda imam izbranih kar nekaj lokacij - če bi lahko, bi živela tam in tam ... (vsaj dve v centru mesta, ena v Rožni dolini, dve malo bolj na obrobju...). Ampak ... v resnici, ne vem, če bi res živela tam. V resnici ne razumem, zakaj bi bilo treba živeti v Ljubljani, zapraviti vse svoje trenutno in potencialno premoženje (in premoženje staršev, dedkov, babic in stricev v tretjem kolenu) za košček betona, ki se mu reče dom.

Rada grem v Ljubljano, s pogledom navzgor in na vse strani hitim sem in tja in vmes vzdihujem in se navdušeno smehljam, ampak res vesela sem, ko pritečem na postajo in v zadnjem hipu (vedno!) ujamem vlak za domov. Tak zadovoljen občutek, mir me prevzame, ko po prihodu vlaka na domačo postajo prečkam tire in se po mostu sprehodim do "centra mesta" in še minutko pa sem doma. Saj imamo tudi tu promet, seveda, nismo odrezani od sveta. Ampak razdalje so kranjše, drevesa večja in bolj na gosto posejana (samo molim, da tako ostane!), v našem naselju je tudi promet počasnejši in brez posebnih travm lahko peljem na zrak tako vozičkarico kot triletnico in temu primerno pozorno, pazljivo in izkušeno kolesarko. Sama z obema. In ni me strah, da mi kdo rukne tavečjo, ko v svojih misli skrene z zapovedanega "ob robu ceste", ali odpelje tamanjšo, ko jo v trenutku pustim na enem koncu parkirišča, da zletim pobirat tavečjo, ko z vikom in krikom poskusi rešiti zaštrikane noge iz prevrnjenega kolesa. In ko se že n-tič tisti dan, vračam po prehojeni potki v iskanju izgubljene ropotulje-žirafe, izpuljene čebele brenčačke in sezutega čeveljčka, mi vedno nasproti pride kdo, ki je izgubljeno našel in hotel prinesti za menoj. Tudi z avtom so mi že pepelkasto pripeljali obuvalce in se zraven prav na široko smejali. Si lahko mislite?

Zdi se mi, da tu pri nas v provinci ljudje še niso tako zelo brezbrižni do okolice, do soljudi. Da avtomobili še niso prevladali in zavzeli tistega mesta prvaka nad vsem, kar leze in gre. Saj jih je vse povsod veliko in včasih tudi po pločnikih odžirajo prostor pešcem, ampak zgodi se - tako kot prav zdaj - štopam - ko 23 minut po bližnji cesti ne pripelje niti en avto. Kakšen mir! In ne morem drugače, da ne bi zvečer, ko škorki omagata in zaspita, skočila v superge in naredila en krog, dva, tri (no, kolikor mi sapa pač zdrži), po svežem zraku (včasih tudi s primesmi pristnega kmečkega ;)), kolovozu, med polji in njivami ob spodbujanju čričkov (namesto topota "sotrpinov", ki sem jih vedno srečevala po Rožniku in Tivoliju).

Rada imam naše malo podeželsko mesto. Ne le zato, ker nam je finančno bližje kot metropola. Ampak ker je kraj, kjer se (lahko) počutim doma, kjer se sprostim, kjer najdem in imam mir. In konec koncev, ker je Ljubljana le streljaj (oz. prijetno vožnjo z vlakom) stran od tu. ;)