Utrujena od počitnic

Ok, sej vem, to ne more bit, ampak ... jaz sem, no. Še vedno počitnikujemo pri starših, se borimo z muhastim vremenom in počutjem, vmes lovimo sončne žarke in hitimo na gugalnice (ene take krasne nove pri šoli, pred tem so bile še tiste iz mojih časov...), popoldne poganja skiro, trenira "primanje" žoge in prekobrčenje (glej sliko), skupaj barvata domač asfalt in nalagata nonotov pesek v "kalavnik", tamičkena pleza, kamor se da in kamor se ne da, formalno pa še ne hodi, ker tistih par korakov v naročje in po vseh štirih v klanec pač ni to.

Vmes imamo "globoke" pogovore. Zakaj je nona stara, zakaj je V. otrok, zakaj je osliček za ograjo, zakaj stara nona hodi počasi, zakaj gre nono (no, zakaj se sploh gre) v službo ... in potem poslušam modrovanje o tem, da je ona že starejša in ko je bila še otrok, je imela dudo in se je rodila, in da jo mora (napihljivi) tjulenj ubogat, če ne se bo skregala z njim (žuga), in odnese svoj (tetin) kovček z otroškim frizerskim kompletom (fen dela!) na hodnik in se poslavlja, Adijo delat grem! Pridem potem! Presenetljivo si zelo želi obiskati tukajšnji vrtec, očitno pogreša družbo, ker mlajša sestrica pač ni dovolj zanjo, ker nima dovolj las niti dovolj zob in nič ne govori, še žoge ne zna ujet (čeprav hitro izkoristi priliko in ji sune jogurt/piškot/igračo, za to je dobra).

V glavnem pestro je. Moje knjige so še vedno na istem mestu v torbi, deviško nedotaknjene, vesela sem, če mi med pavzo uspe pošto prebrat in si lase umit. Jutri gremo pa plavat, da nam slučajno ne bi bilo dolgčas...