Atychiphobia, Atelophobia, Cainophobia, Chiraptophobia, Gynephobia ... and there's more. Bolj kot berem, bolj se mi zdi, da jih imam vse! VSE! :D Tako je to, če pustim domišljiji prosto pot in ni nikogar, ki bi malo ročno stisnu in reku, Čaki ljubica, kaj si zdaj tu izmišljuješ?! Ti si ja pogumna!
Mhm, pogumna. Velika. Močna. Ampak vseeno, fobije so. Morda res ne v smislu, da se nečesa potem otepam kot hudič križa in imam telesne znake odpora, ampak mi je pa včasih pogosto prekleto neprijetno se znajti v določeni situaciji, kaj, že razmišljanje o določenih situacijah mi je mučno. Npr. spoznavanje novih ljudi ali še huje skupinsko druženje. Tega že od malega nisem marala. Sem bolj solitaren tip, rada se družim samo z ljudmi, ki jih imam rada (in teh ni prav veliko), najraje ena na ena, ali vsaj v skupini dveh, treh. So mi pa rekli, da bo treba odrasti. Da mi ljudje nič nočejo, da jih po vsej verjetnosti itak ne zanimam in imajo itak toliko opraviti sami s sabo (tako kot recimo jaz), da mene sploh ne bodo opazili, kaj šele ocenjevali in sodili (glej, vsakič, ko se srečamo, ima mastne lase in zaflekano trenirko). Pa mi je vseeno z leti vse težje izstopat ven in tisto čisto od začetka navezovat stike. Saj načeloma mi niti ni treba, niti nimam časa za nova poznanstva ali prijateljstva. Bolje, se mi ne da. V preteklosti sem bila tudi dovoljkrat že razočarana, ko sem od znanstev in celo prijateljev preveč pričakovala in bila gladko in sladko povožena v vseh svojih idealističnih predstavah. Gotovo je tudi to razlog, da sem pri navezovanju stikov zdaj veliko bolj previdna in distancirana.
Ampak najhuje pri vsem skupaj pa je, da me ravno takole, ko stojim na svojih okopih in ne popustim niti za ped in ni niti najmanjše želje po odpiranju duri in spuščanju v moj svet, potem ljudje presenetijo. No, doslej se mi je v odrasli dobi to zgodilo - dvakrat, če odštejem moža, pri katerem sem seveda z enim kotičkom sebe želela, da se izcimi, kar se je (čeprav si takrat morda nisem takoj priznala ;)). Iz ene takšne trenutne "sproščenosti barier" se je na moje veliko presenečenje zgodilo eno tistih Prijateljstev iz literarnih klasikov, predanost, zavezništvo, zaupništvo, dostopnost vedno in v vsakem trenutku, ker zadeve pač enostavno klapajo. Večkrat se mi je že tudi zgodilo, da sem naletela tudi na čisto prijetne in prijazne ljudi, s katerimi mi, kot sem ugotovila pozneje iz retrospekcije, ni bilo mučno biti skupaj, ampak ni bilo potrebe po nekem poglabljanju ali tesnjenju vezi, kar je bilo še bolje, na vseh straneh.
Tokrat pa res ne vem, kaj točno se dogaja in če si tega sploh želim. Na koncu to itak ni vprašanje, saj vem, ker zadeve se vedno zgodijo, če se imajo za zgodit. Ampak ne morem si pomagati, da me ne bi bilo malo strah tega navezovanja (pre)tesnih stikov z (ne)znanci. In od kod ta silna želja po (pre)analiziranju vsega? V glavnem, ne da se mi s temi svojimi predstavami in razpredanji ukvarjati, spet. Nekje sem zadnjič prebrala, da bi se kontrol friki morali začeti ukvarjati z improviziranim gledališčem ali ekstremnimi športi, da bi se naučili obvladovati svoje neobvladovanje. So, I'll just go and jump.
 |
| Mali arhitekti, Maribor 2012 |
Ne vem, če je to samo fobija ... :-) (po načelu: res sem paranoiden, kar pa ne pomeni, da mi niso za petami :-))
OdgovoriIzbrišiSama imam kup situacij, za katere se mi zdi škoda zapravljati svoj čas skupaj s "prijatelji": ne bi se srečevala z njimi z namenom opravljanja odsotnih oseb - izguba časa. Ne maram razkrivati intimnih podrobnosti o sebi in le redko sem pripravljena poslušati o intimnem življenju "prijateljic" - s čimer odpade razlog št. 1 za večino prijateljstev. Ne maram predolgih (malomeščanskih) pogovorov o kuhanju, stanovanju, teži ali cunjah ... Torej spet odpade kup možnosti za prijateljstva.
V bistvu se z ljudmi najraje družim, kadar skupaj počnemo kaj zanimivega (izlet, šport, kuhanje, nakup knjig, tečaj ...), nekaj, pri čemer se ni treba osredotočati drug na drugega, ker sem za to prestara (če se moram iz katerega koli razloga ukvarjati s sabo, to najraje uredim kar sama)... No, pa spletna blogerska druženja so mi zelo kul (ker največkrat počvekam z ljudmi, ki bi me zanimali tudi v resničnem življenju, pa brez spleta sploh ne bi vedela, da obstajajo)
In ne, nikakor se mi ne zdi, da sem čudna.
:)
OdgovoriIzbriši"nekaj, pri čemer se ni treba osredotočati drug na drugega"
Ja, lepo si to napisala, sem tudi jaz podobnih mislih, kot si lahko prebrala (ne da se mi, v večini primerov, predvsem me pa ne zanimajo vse tiste trivialnosti, ki se običajno premlevajo). Pri osebni interakciji me zanimajo ljudje, kako in o čem razmišljajo, če nekaj lapajo o vsem in ničemer, je pa itak vseeno ali se družimo ali ne.
Pri blogerskem druženju/spoznavanju se mi pa osebno zdi, da je pa še en tak "filter" vmes neobveznosti pa subjektivnih predstav (itak, česa pa drugega), ki v določeni meri temeljijo na nas samih in tem, kar želimo videti ali prebrati. Tko da sem glede tega malo bolj zadržana, a po drugi strani mi prav ti isti ljudje dostikrat polepšajo dan ali pripravijo do tega, da se glede nečesa ustavim in premislim, tako da se mi to prav fino zdi. Si pa niti približno ne predstavljam, da bi te ljudi srečala v živo ... (sigurno bi se zdela čudna) :P
Res je, kar se tega tiče, internetni svet zmaga: redko kdaj si želim, da bi me blogerski prjatli prečekirali v real lajfu :-) Poleg tega, da se mi to zdi čisto v redu! V resničnem življenju imamo marsikatere zadržke in predsodke in kdo ve, ali bi poskusila doma uporabiti recept od znanke, ki me je med pogovorom zasmradila s čiki (tole sem si ravnokar izmislila), medtem ko me v zavetju domače sobe pač briga, ali ravno kadi ali ne ... Tudi obseg zanimivih pogovorov je tako veliko večji.
OdgovoriIzbrišiJa, udobje domače sobe, nadzorovanega okolja in tistega malega križca v kotu zgoraj ... ko bi bilo tudi v realnem življenju tako enostavno! ;)
OdgovoriIzbrišiV slabih starih časih, ko so ljudje pri nas vsi imeli službe, niso pa nujno tudi delali, so imeli čas za obiske in izvajanje socialne kontrole. Kdor misli, da bi jo v tej obliki morali zganjati tudi danes, ima pač preveč časa :-)
OdgovoriIzbrišiOK, po eni strani ni ravno lepo, da nisem povsem na tekočem, kaj se dogaja v življenju meni pomembnih ljudi. Po drugi strani pa si dovolim od njih pričakovati, da svoj lajf spedenajo sami, da ne poskušajo nadzirati mojega in gremo lahko raje na sprehod/koncert/ipd. kljub temu, da mogoče nisem takoj opazila izgubljene teže ali novih brkov :-)
Ne, v realnem življenju je pobeg po navadi treba izvesti v več konkretnih korakih :-) Vseeno sem mnenja, da si svobode potrebni zaslužimo tudi alternativo, ko se vse skupaj izvede s križcem. Drugače bi bilo povsem neznosno.
Haha! Ja, no, tudi če čas je, saj veš, pri nas v javnem sektorju je res vse mogoče, jaz ne razumem ljudi, ki se jim to da - socialna kontrola! :) Eni imajo res take težnje ja. Ma, meni se je zanimivo družit z ljudmi, s katerimi sem že kaj dala skozi (torej stara prijateljstva, predvsem iz srednje šole, nekaj iz faksa), predvsem pa mi je super, če se imamo o čem (ne ravno trivialnem) za pogovarjat. Ampak vse skupa je precej majhen krogec ljudi, to (se) še lahko obvladam. :)
OdgovoriIzbriši