Raje bi si odgriznila roko kot ...

Atychiphobia, Atelophobia, Cainophobia, Chiraptophobia, Gynephobia ... and there's more. Bolj kot berem, bolj se mi zdi, da jih imam vse! VSE! :D Tako je to, če pustim domišljiji prosto pot in ni nikogar, ki bi malo ročno stisnu in reku, Čaki ljubica, kaj si zdaj tu izmišljuješ?! Ti si ja pogumna!

Mhm, pogumna. Velika. Močna. Ampak vseeno, fobije so. Morda res ne v smislu, da se nečesa potem otepam kot hudič križa in imam telesne znake odpora, ampak mi je pa včasih pogosto prekleto neprijetno se znajti v določeni situaciji, kaj, že razmišljanje o določenih situacijah mi je mučno. Npr. spoznavanje novih ljudi ali še huje skupinsko druženje. Tega že od malega nisem marala. Sem bolj solitaren tip, rada se družim samo z ljudmi, ki jih imam rada (in teh ni prav veliko), najraje ena na ena, ali vsaj v skupini dveh, treh. So mi pa rekli, da bo treba odrasti. Da mi ljudje nič nočejo, da jih po vsej verjetnosti itak ne zanimam in imajo itak toliko opraviti sami s sabo (tako kot recimo jaz), da mene sploh ne bodo opazili, kaj šele ocenjevali in sodili (glej, vsakič, ko se srečamo, ima mastne lase in zaflekano trenirko). Pa mi je vseeno z leti vse težje izstopat ven in tisto čisto od začetka navezovat stike. Saj načeloma mi niti ni treba, niti nimam časa za nova poznanstva ali prijateljstva. Bolje, se mi ne da. V preteklosti sem bila tudi dovoljkrat že razočarana, ko sem od znanstev in celo prijateljev preveč pričakovala in bila gladko in sladko povožena v vseh svojih idealističnih predstavah. Gotovo je tudi to razlog, da sem pri navezovanju stikov zdaj veliko bolj previdna in distancirana.

Ampak najhuje pri vsem skupaj pa je, da me ravno takole, ko stojim na svojih okopih in ne popustim niti za ped in ni niti najmanjše želje po odpiranju duri in spuščanju v moj svet, potem ljudje presenetijo. No, doslej se mi je v odrasli dobi to zgodilo - dvakrat, če odštejem moža, pri katerem sem seveda z enim kotičkom sebe želela, da se izcimi, kar se je (čeprav si takrat morda nisem takoj priznala ;)). Iz ene takšne trenutne "sproščenosti barier" se je na moje veliko presenečenje zgodilo eno tistih Prijateljstev iz literarnih klasikov, predanost, zavezništvo, zaupništvo, dostopnost vedno in v vsakem trenutku, ker zadeve pač enostavno klapajo. Večkrat se mi je že tudi zgodilo, da sem naletela tudi na čisto prijetne in prijazne ljudi, s katerimi mi, kot sem ugotovila pozneje iz retrospekcije, ni bilo mučno biti skupaj, ampak ni bilo potrebe po nekem poglabljanju ali tesnjenju vezi, kar je bilo še bolje, na vseh straneh.

Tokrat pa res ne vem, kaj točno se dogaja in če si tega sploh želim. Na koncu to itak ni vprašanje, saj vem, ker zadeve se vedno zgodijo, če se imajo za zgodit. Ampak ne morem si pomagati, da me ne bi bilo malo strah tega navezovanja (pre)tesnih stikov z (ne)znanci. In od kod ta silna želja po (pre)analiziranju vsega? V glavnem, ne da se mi s temi svojimi predstavami in razpredanji ukvarjati, spet. Nekje sem zadnjič prebrala, da bi se kontrol friki morali začeti ukvarjati z improviziranim gledališčem ali ekstremnimi športi, da bi se naučili obvladovati svoje neobvladovanje. So, I'll just go and jump.

Mali arhitekti, Maribor 2012