Gozdni pogovori

Ker včeraj kljub občasni oblačnosti ni resno kazalo na dež (razen pri Yours trully, prekleti hormoni), smo šli malo na sprehod. V gozd, kjer smo bili v zavetju pred vetrom (in po nekaj minutah tudi pred čudnimi mislimi, prekleti hormoni).

Po kozji stezi navzgor mlajša v rucaku, starejša pogumno peš, parkrat na kolenih, seveda, ko pa je hotela imeti palico, tako kot ati, pa se je potem malo spotikala ob njo... In ko sva tako hodili precej blizu roba, kjer se je teren strmo spustil dol, je E malo zaskrbljeno vprašala:
"Mami, če bi tukaj padla, bi pa visoko padla, a ne?"
"Ne, mi smo zdaj visoko in če bi padla, bi bla zelo globoko, torej bi nizko padla." (life lesson no 1)
"Ampak, če bi jaz padla, bi bila ti žalostna, a ne?"
"Joj, seveda, žalostna bi bila in bi jokala, nočem, da padeš, sploh pa ne globoko."
"Ampak ati bi hitro stekel do avta in bi vzel tisto vrv iz avta od rib in bi me potem ven povlekel, a ne?"
"Seveda! (vzdih olajšanja) Ati je hiter in vedno pripravljen!" (life lesson no 2 - > ne me več spraševat, zakaj imamo v avtu vse in še kaj, med drugim tudi močno vrv s sidrom ... E že ve!).

Skratka, lepo je bilo v gozdu. Nismo padli globoko, smo pa uro in pol maširali bolj ali manj hitro in obdelali vse planinske in pomladne pesmi, se naučili razlikovati borove in smrekove storže, navdušeno gledali nastavke borovnic in še kaj ... Še bomo šli!

Nabiralka v nastajanju