Koliko smo čigavi?

V soboto sem pri sebi gostila dve dragi mi prijateljici in eno dobro slovensko knjigo, ki je bila povod za razmišljanja, razpredanja, iskanja, kresanja. Neke vrste bralna značka. Všečno zelo. Vse skupaj, predvsem ideja o pogovoru o knjigi, saj sem imela tako spet priložnost, da vidim, kako zelo različno dojemamo besede, zgodbe in zaplete. Kako večino našega dojemanja sloni na čisto subjektivnih predstavah, vedenju in izkušnjah. Saj to sem že od vedno vedela, ampak šele v soboto me je zadelo v vsej svoji veličini. 

Zadelo pa me je tudi to, kako zelo smo si s prijateljicami različne. Dolgo se že poznamo in pod našimi mostovi je preteklo že kar nekaj vode, tudi kak hudournik in večja povodenj, a vseeno ostaja navezanost in pripadnost, ki je niti različne življenjske izkušnje in poti ne odplaknejo tako zlahka. So nas pa ravno te poti in izkušnje čisto drugače zaznamovale in oblikovale. Ampak kjer je želja, se tudi kilometri in drugačna stališča premostijo in ne bi mogla biti bolj vesela, da smo se odločile za redno srečevanje in da vsakič določimo datum za naprej. Spontanost gor ali dol, pomembno je obdržati stike z ljudmi, s katerimi smo si bili blizu, ko smo bili mladi. 

Ampak koliko so dejansko naši/koliko smo njihovi (po vseh teh letih)? Sploh še kaj? Knjiga problematizira ožje odnose in lastninjenje, ampak mene to bega tudi pri vprašanju prijateljstva. So to le naključne silnice trenutne pripadnosti? Ko nam ustreza in imamo od tega korist? Ko potrebujemo psihonego? Ali je vse skupaj le odraz dovolj močne želje in prizadevanja, da bi našli skupne točke? Še vedno marsičesa ne razumem (ja, mlada sem) in edina uteha mi je prav to prevpraševanje, ki ga v nekem drugem intervjuju poudarja tudi avtor knjige, ampak prevpraševanje izhajajoč iz sebe, lastnih besed, ravnanj, misli. Pa tudi to, da se imam z določenimi ljudmi lepo, čeprav marsičesa, kar se dogaja in odvija med nami, ne razumem. Verjetno je ključ v tem ...