Spletamo

Med tem ko se v medijih spletajo in razpletajo take in drugačne zarote in spletke, se pri nas ne pustimo motiti in pletemo po svoje ... Se mi zdi bolj državotvorno kot nenehno hujskanje, negativizem in podpihovanje proti tem ali onim.

PS: Miroljubne proteste podpiram.

Tisti čas v letu

Sicer je pa to čas, ki ga po novem štejem od ene viroze/bolezni/nadloge do druge. Tokrat je mlajšo spet doletel en netipični izbruh virusne bolezni rok, nog in ust. Brez vročine in z izpuščaji na čisto drugih mestih, kot se pričakuje, ampak menda je to to in je zelo nalezljivo, zato do izginotja izpuščajev (oz. 7-10 dni od prvih simptomov) ne sme v vrtec. A se temu ne moremo čisto izogniti, saj moram nekako po starejšo, ki jo zjutraj ati pelje v vrtec, popoldne pa bi bilo predolgo, če bi čakala nanj. Tak'le imamo. Zdaj vem, zakaj je vseeno dobro, če imaš koga svojega blizu (večdružinske hiše!), da za kratek čas prevzame varstvo. Ampak tudi sicer se znajdemo. Da le ne bo naslednji teden še starejša podlegla ...

Jesen je (tudi) lepa

Pazi, česa si želiš

Ja, ker ti dejansko lahko uspe. Tako kot je uspelo meni, danes. Ne samo, da sem premagala sebe, svoj strah in pretirano perfekcionističnost, zaradi katere sem redkokdaj zadovoljna s seboj, ampak tudi grozovit prehlad, ki me je po Murphyjevo zadel ravno pred nekaj dnevi in mi včeraj grozil, da bom ostala celo brez glasu, vitalnega organa za nekoga, ki želi kot tolmačka delati v EU. Potem ko sem si v lekarnah (kako priročno, za vsakim vogalom je ena) priskrbela prašek proti simptomom gripe, paracetamol, nekaj za vlaženje sluznice in pršilo za odmaševanje nosu, sem samo upala, da bom izpitne govore prestala brez kašljanja, kihanja in pretiranega curljanja. In pripravljala sem se tako, da sem si vrtela pozitivno muziko in si v glavi ponavljala, yes you can, yes you can! Čakanje je bilo dolgo in mučno, ker ni bilo odziva tako dolgo, sem se jezno odločila, da vsekakor pridem še tretjič, če mi tudi tokrat ni uspelo. Pa očitno ne bo treba! :)

Zdaj si grem skuhat še en čaj, potem pa presedlam na pivo, ok?

Moji dve buči

Pa kaj, če je to ameriška navada! Dolbljenje buč je prav zabavno opravilo, še posebej če ga združiš z malo strašljivih pogovorov o čarovnicah s štrlečimi lasmi, hudih mačkah z ostrimi zobi, tigri z našpičenimi kremplji in buhuhu vsemi temi grozotami, ki se jih je čisto ok malo bat, a ne? In če celo dogodivščino mami izkoristi še za upoštevanje principa "do one thing every day that scares you" in iz izdolbene zdrizaste gmote z golimi rokami izlušči za celo skledico bučnih semen, potem se to jesen res nimam česa bati, težko me doleti kaj še bolj nagravžnega ...