Od višine

Katere sem kupila na koncu? Pritrjujem, da so kljub višini udobni in da morda sploh ne pridem več na tla. :-P In čisto mogoče sem postala šoln-snob.

Učinkovitost ali potiskanje meja?

Seveda sem prejšnji teden preživela, uspešno obdelala vse obveznosti in se ob vsem skupaj še fino imela. Še enkrat znova se je izkazalo, da sem lahko pod stresom izjemno učinkovita, hkrati pa me ne neha presenečati, kako brez težav pomikam svoje meje, če je pač treba. Spanja je bilo resda bolj malo, a seznam je obkljukan, prav gotovo sem si zaslužila značko za učinkovitost (ne bom rekla prizadevnost, ker bi se na marsikaj lahko pripravila veliko prej in ne v zadnjem hipu, ampak to je že spet tista znana stara zgodba). Kljub vsesplošni fizični utrujenosti (trije dnevi tolmačenja niso mačji kašelj) sem v nedeljo uspela tudi obuti športne copate in odteči enega od zadnjih daljših tekov, tako da je bil občutek uspešnosti in doseženih ciljev še toliko večji, posledično sem tudi še malo bolj zmahana. Ampak tako je, stisnit zobe, izkoristit minute, ko jih lahko, sicer pa gremo na polno naprej. Pogodba o zaposlitvi mi poteče čez 9 tednov. Kar pomeni, da imam še točno toliko časa za "brezskrbno" pisanje doktorata, potem bom morala zagrizti v drugo delo in se spopadati s kupom drugih "zabavnosti", ki te doletijo, ko si spet samostojno na trgu. Prelomno obdobje. Polno vprašanj in skrbi, vznemirjenja in vznesenosti. Ampak s tem se bom ukvarjala potem. Zdaj je čas za osredotočenost in mirnost. Čas za pisanje. 

Hvala vsem za držanje pesti in hvala mojim za varstvo in dragim za prenašanje izbruhov/zatopljenosti vase ... obljubim, da bo kmalu konec!

Pazi, česa si želiš

Ja, ker ti dejansko lahko uspe. Tako kot je uspelo meni, danes. Ne samo, da sem premagala sebe, svoj strah in pretirano perfekcionističnost, zaradi katere sem redkokdaj zadovoljna s seboj, ampak tudi grozovit prehlad, ki me je po Murphyjevo zadel ravno pred nekaj dnevi in mi včeraj grozil, da bom ostala celo brez glasu, vitalnega organa za nekoga, ki želi kot tolmačka delati v EU. Potem ko sem si v lekarnah (kako priročno, za vsakim vogalom je ena) priskrbela prašek proti simptomom gripe, paracetamol, nekaj za vlaženje sluznice in pršilo za odmaševanje nosu, sem samo upala, da bom izpitne govore prestala brez kašljanja, kihanja in pretiranega curljanja. In pripravljala sem se tako, da sem si vrtela pozitivno muziko in si v glavi ponavljala, yes you can, yes you can! Čakanje je bilo dolgo in mučno, ker ni bilo odziva tako dolgo, sem se jezno odločila, da vsekakor pridem še tretjič, če mi tudi tokrat ni uspelo. Pa očitno ne bo treba! :)

Zdaj si grem skuhat še en čaj, potem pa presedlam na pivo, ok?

Kako sem se presenetila in ostala živa

Bežno sem se že pohvalila, da sem postala redna tekačkica, ampak danes pa moram zapisati malo več. Začelo se je pred več kot petimi leti, ko sem po zimskem rednem plavanju poskusila prešaltati na tek. TEK! Jaz, ki sem od osnovne šole naprej s kepo v trebuhu čakala vsa tista mukotrpna testiranja na 60 in 600 m, kjer sem brez izjeme vedno pristala pri zadnjih. V srednji šoli so se zadeve še bolj nevarno stopnjevale z eno hitlerjansko učiteljico, ki nas je petek in svetek gnala na en hrib, trčečim korakom, če si imel kondicijo ali ne, vsakič znova se mi je zdelo, da z vsakim zasoplim vdihom in izdihom malo umiram, še posebej, ker me je potem vedno zelo kmalu začelo še tiščati tam pri strani ... Obup! Danes vem, da me je bolelo, ker nisem dobro dihala. Vem, da nisem napredovala, ker nikoli nisem stisnila zob (no, preredko) in sem vedno začela hoditi, ko je postalo pretežko.

Skratka, pred petimi leti sem si kupila prve res tekaške superge. Potem je bilo malo preveč vsega, delo, nosečnosti, pomanjkanje volje, pred kratkim pa ena trmasta odločitev, da pa ne bom pussy. Pa ne zato, ker je zdaj tako moderno teči, ampak zato ker sem izvedela, kaj sem delala v preteklosti narobe (no, največ je k temu prispevalo to, da je mož veliko bolj športno/tekaško pismen in izkušen). Ker sem dojela, da potrebujem še dobršno mero fizičnega napora, da ponoči mirno spim. Da potrebujem redno dozo časa zase, da sem lahko potem bolj prebavljiva za okolico, posebej moža in hčerki.

In tako sem poleti spet začela na začetku, s par minutami teka in enako količino hoje vmes. Prvič sem pretekla šest minut in prepričana sem bila, da bom izdihnila kar tam, na licu mesta. Zato sem potem zmanjšala na tri minute teka izmenjaje z minuto, dvema hoje. Vsega skupaj bore malo. Ampak počasi se daleč pride.

In danes? Danes sem šla na preverjeno daljšo progo, ob reki in na soncu, in po ogrevanju neprekinjeno sopihala več kot 45 minut! Ne, ni bilo lahko, ves čas sem morala namensko preusmerjati misli drugam, ne razmišljati o tem, da mi je težko, do me že malo boli, da bi se morda kar obrnila, da bi se ustavila in hodila, da bi ... ne, nisem se ustavila, niti ko je pot zavila v klanec. Šele na vrhu sem za trenutek postala, se nasmehnila, si čestitala, šla nazaj. Še celo pospešila sem na koncu in prvič res začutila, da imam močne noge, da me nesejo, da bi šlo tudi še kakšno minuto, deset dlje ... Zmaga! :D 

Moto

Nočem, delati reklame, ampak Nikeov slogan pač zmaga. V kombinaciji z eno podpovprečno in dokaj nadležno pesmico pa mu sploh ni para (beri: kaj rabim, da se zmigam in zares naredim, kar moram).

Danes se je začelo ob 5.35 s tuširanjem in umivanjem las (cel projekt), nadaljevalo ob 7.31, ko sem uspela ujeti vlak, čeprav sem deset minut po vrtcu iskala izgubljene copate (?! - ne, ne maram tega novega sistema oddajanja/prevzemanja otrok pri enih vratih in zmečimo copate v škatle - zakaj pa so potem garderobe?).

Ob 9.07 je bilo konec nujnega sestanka s tehnikom (začetek ob 9.01).

Ob 11.24 sem odkljukala skoraj vse z današnjega (no, čisto vse z dopoldanskega) seznama!

Gremo naprej!


PS: ja, telefon imam potiho. Včeraj me je izučilo ... 

PS2: po pomoti sem malo iztaknila internetni kabel iz računalnika ... works miracles!