Staremu v slovo, novemu na pot

Morda je 2015 šlo v anale kot leto, ko sem postala bolj redkobesedna. Bolj kritična. Bolj zahtevna. Bolj nezadovoljna? Vsaj s sabo, vse, kar je zunaj mene, lahko tako ali tako le opazujem in spremljam, ampak to je izven mojega dosega. TO mi je postalo jasno. Kar je en velik plus.

Razumsko vem, da si zastavljam previsoke cilje. Verjetno, no. Nisem superženska, kot se mi je včasih zdelo, v resnici tudi ne želim biti. Hkrati pa tudi vem, da me najpogosteje prav ti (pre)visoki cilji sploh kam pripeljejo. Se pa prav gotovo staram, ker potrebujem več miru, varnosti, reda in rutine. Začenši s spanjem in prehranjevanjem. Disciplina. Pri telesni aktivnosti zdaj ni več dileme, potrebujem jo. Ampak včasih bolj kot to potrebujem mir. Manj nenehnega odločanja in kompromisiranja, ker potem sem vsa izžeta. Zdaj vem, da se moram poslušati. Včasih je tudi varni kokon udobja čisto fajn. Vsaj intimno, če je že vse ostalo tako zelo nestalno in nestabilno in negotovo.

Preteklo leto je bilo dobro leto. In dovolj reči je še ostalo, da bo lahko prihodnje leto imelo kaj početi. Oziroma jaz. Kar je ok. Kar je normalno in prav. Hvaležna sem za vse lekcije, trenutke s finimi ljudmi, fino glasbo in fino svetlobo. Za trenutke utesnjenosti in brezizhodnosti, kratke sape in težkih nog. 

To me zdaj poganja naprej. Ne vem točno, kam, a vse bolj vem, kaj sem (in kaj nisem). S kom želimi biti in koga/česa pravzaprav v življenju ne potrebujem. Zanima me samo čisto vino (khm). Čeprav počasi, vem, da grem v pravo smer. Pozdravljeno 2016!

 

Update: živa

Nocoj samo kratka posodobitev. Malo prosljavljam.
Da sem preživela zadnja dva tedna.
Da smo s situacije "sin v bolnici, mož "na" pljučnici" prešli samo na "vsi virozni" (jap, nizka pričakovanja).
Da sem vmes kljub nerednemu tekanju uspela odteči svojih kraških (skoraj) deset in pri tem celo uživala, čeprav sem vedno govorila, da takšne prireditve niso zame - ampak nič, prav NIČ se ne more primerjati z energijo, ki se preteka na takšnih dogodkih (da ne govorim, kakšen vzorpaša za oči so sloki tekači).
Da sem uspela najti zanesljivo varuško z izkušnjami, občutkom, ki stanuje blizu in se je odlično ujela z malim, ki zdaj preventivno ne hodi v vrtec (in se naleze od vseh nas ostalih, ki pač hodimo med ljudi). Aja, pa v službi sem se s kolegico dogovorila za morebitne menjave ur, če bi bilo potrebno - mi je rekla, da zdaj sigurno ne bo nihče več bolan. Iz njenih ust ...
Da sem uspešno uspešno prestala še en delovni/pedagoški izziv (in pri tem celo uživala - spet).
Da imam spet svoj prstan nazaj.

Zdaj grem pa spat. Prosim. Hvala.

Prvi

Prvi muštaci (da, pametni lonček je romal v smeti, pogrižen do puščanja).

Prva buška (taka zaresna, navpičen prekuc čez rob kavča direkt na lego letalo... auč).

In prvi pravi koraki (z veliko vpitja, ker smo ga ob vsakem poskusu tako bučno nagrajevali, si zdaj še sam takole korajžo daje).

15 mesecev veselja.

Požvinitev

Sem želela malo poživiti naš dnevni prostor, pa sem si kupila take lepe lilije, z mnogo cvetovi z malo nadiha po roza barvi ... In ko smo se po dveh dnevih pri starših vrnili domov, sem skoraj požvinla ... ne samo od barv. In tako zdaj rožice poživljajo balkon in mi vsi spet lahko dihamo. Ah ja …

Razb(p)ohotnice

Poletni preblisk

Zadnjič smo se "babe" (I je bil z nami proti dežju - ne najbolj učinkovito) spravile v šoping. No, iskale smo eno bolj živahno obleko za mamo za bližajočo se bratovo poroko. In smo si malo dale duška, v smislu, da nismo pretirano na uro gledale in si pustile dovolj časa za vse. Tudi take spontane nakupe visokih pet, ki bi jih res lahko začela malo več nosit; ki bi po prvih načrtih morale biti taki sandali na trakci, pa je to očitno že passé, ker nisem našla *nobenih* takih; ki verjetno ne bodo najbolj pasale na mojo družicasto obleko (ampak mi je skoraj malo vseeno - če že imam predpisano barvo&kroj obleke, si bom vsaj s čevlji dala duška). In ja, čeprav imam že nekaj časa občutek, da mi je ta nosečnost pa res dokončno povečala stopala, so tile čeveljci recipiši št. 36, ha! ;-)

Ostriči ali ne ostriči, to je zdaj vprašanje

Te roževinaste telesne tvorbe so cel hudič, vam povem. Pustimo tiste, ki naj bi jih na bolj ali manj boleč način redno odstranjevali, posebej zato da se nam udje poleti gladko svetijo (ker?) in se za trenutek osredotočimo na naglavno roževinasto okrasje. Antropologi menda "menijo, da so dolgi lasje posledica sekundarne naravne selekcije in je njihova funkcija večja privlačnost posameznika. Dolgi, zdravi lasje naj bi tudi kazali na zdravje posameznika" (tu). Khm? Jaz sem nekaj mesecev načrtno pustila lasje pri miru, dobesedno, ker mi je ob kakršnem koli dotikanju ostal šop v roki in me je resno zaskrbelo, da bom postala plešasta, poleg tega pa ne maram videti las naokrog, ne na obleki, umivalniku, v kadi, nikjer. Zato že dobrega pol leta "furam" čop/figa stajl. So (not?) 2014! 

In zato, ker obisk pri frizerju predstavlja tiste vrste stres, ki se mu raje izognem kot ugriznem vanj. Ker se mi zdi drago (sploh ko pomislim, kako hitro se kdo usaja čez moje urne tarife) in ker bi po mojih izračunih potreboval vsaj 3 ali 4x mesečno tovrstno obdelavo, če bi hotel biti res urejen, pri kratkih laseh verjetno še pogosteje. Zato sem, takrat ko se le spravim k frizerju, ena od tistih tečnih strank, ki reče, da bi tako nezahtevno frizuro, ki ne rabi sto let feniranja, navijanja, oblikovanja in ki bo zdržala dlje od enega luninega cikla.

V domačem kraju sem preizkusila kup ponudnikov, zaenkrat pa me najbolj prepriča moj stari frizer, ki, se mi zdi, dobro začuti kake vrste lase imam, kakšno oblike glave/obraza in je do sedaj edini, ki je vedno zadel z obliko/dolžino in me po njegovem obisku ni prej ali slej začelo tesnobno stiskati v prsih zaradi obžalovanja. 

Ampak zdaj sem že tam čez. Lase skoraj v celoti lahko spnem, kar v poletnih dneh ni nezanemarljivo, prav tako predstavlja precejšnjo prednost pri športnem udejstvovanju. Po drugi strani, so ravno iz teh dveh razlogov kratki lasje nadvse prikladni. The shorter the better. In potem spet lahko kolebam in se odločam. Vem, da lasje hitro zrastejo, ampak ne meni. Nazadnje sem imela tako dolge pred 5 leti, pa se nisem nikoli v tem času prav zares na kratko ostrigla. Mogoče pa bi vseeno morala. Dragi, ki mi je v obdobju rasti in dvoma ves čas zatrjeval, da sem mu bolj všeč z daljšimi lasmi, mi je zadnjič navrgel, da se bom verjetno kmalu šla ostrič in da je tudi to ok. Res? Oh, decisions decisions …

Ko vidim tole ali pa tole, mi je jasno, da je to to in da si ženske zaslužimo vso svobodo tega sveta, predvsem lasno. Po drugi strani pa imam zdaj končno dovolj dolge lase, da si jih lahko spnem z najljubšim srednješolskim "suvenirjem", sponko, ki sem jo kupila na enem izletu na Poljskem in me vedno spravi v dobro voljo. In speti lasje so ful šik in primerni za vsako priložnost. A ne? A ne!

Pretekli dnevi v slikah

Včasih smo veliko več fotografirali, zdaj "telefotografiramo", največkrat mama, občasno tudi otroci (če jih je treba zamotit v kakšni čakalnici, bolniški sobi ipd.). Dolga bolniška je za nami, včeraj zvečer sva se z možem družno odločila, da gresta hčerki pa vendarle v vrtec, saj razen ostanka sluzi, ki se čisti z občasnim kašljanjem, ni z njima nič narobe, zbolita lahko itak kadar koli, sploh sta pa obe sta tožili, da pogrešata vrtec in prijatelje. Doma ni bilo prehudo, malo risanja, veliko razmetavanja (od kje nam toliko igrač?!?!), malo pospravljanja (pri čemer moram pohvaliti starejšo, mlajša ji pa tudi pri tem vztrajno nagaja, lumpa), malo kuhanja, branja, risank in čisto malo priprav na veseli december ... Za kaj več nisem imela energije - ja, tudi jaz sem zbolela, imam pa dobre načrte za prihodnje dni. Pa vi, ste že kaj decembrsko-praznično-veselo razpoloženi?

Idejo za venček sem dobila pri Adele, tu pa je njen novi blog

Res je prišel svet' Miklavž

... je zapela starejša na prvem nastopu v glasbeni šoli. In seveda je Miklavž zvečer oz. ponoči res prinesel darilce za pridni punčki, mandarine, malo čokolade, žabe za mrzle zimske dni in drobne igračke. Mama pa sem bila po dveh neprespanih nočeh najbolj vesela "miklavževe" odpustnice iz bolnice ... Pri dobrih možeh se želim tako nepreklicno, prosim, hvala, abonirati na velike doze zdravja. Bi šlo?

Pazi, česa si želiš

Ja, ker ti dejansko lahko uspe. Tako kot je uspelo meni, danes. Ne samo, da sem premagala sebe, svoj strah in pretirano perfekcionističnost, zaradi katere sem redkokdaj zadovoljna s seboj, ampak tudi grozovit prehlad, ki me je po Murphyjevo zadel ravno pred nekaj dnevi in mi včeraj grozil, da bom ostala celo brez glasu, vitalnega organa za nekoga, ki želi kot tolmačka delati v EU. Potem ko sem si v lekarnah (kako priročno, za vsakim vogalom je ena) priskrbela prašek proti simptomom gripe, paracetamol, nekaj za vlaženje sluznice in pršilo za odmaševanje nosu, sem samo upala, da bom izpitne govore prestala brez kašljanja, kihanja in pretiranega curljanja. In pripravljala sem se tako, da sem si vrtela pozitivno muziko in si v glavi ponavljala, yes you can, yes you can! Čakanje je bilo dolgo in mučno, ker ni bilo odziva tako dolgo, sem se jezno odločila, da vsekakor pridem še tretjič, če mi tudi tokrat ni uspelo. Pa očitno ne bo treba! :)

Zdaj si grem skuhat še en čaj, potem pa presedlam na pivo, ok?

Poderosa

Te estás equivocando

No puedes seguir inventando

Que el mundo sea otra cosa

Y volar como mariposa

 

Mi mente tan llena
De cara de gente extranjera,
Conocida, desconocida
He vuelto a ser transparente
No existo más
Barcelona

(and one happy camper :))