mezzopisano: Tekaški dnevnik (4, 5, in …)

Eh, preveč se dogaja, ne utegnem vsega napisati, dokumentirati, pa tudi ne vem, koga sploh ~~briga~~ zanima, kako sem tekla/hodila, kaj se mi je takrat podilo po glavi, kako težko sem pregurala prve minute in zakaj še vedno vztrajam v dolgih hlačah (no, zdaj ko sem si vzela čas in uredila zadeve, da bi lahko dala tričetrtinske, je pa spet mzrlo, itak). Pomembno se mi zdi, da vztrajam in se kot pijanec plota držim predvidenega načrta, čeprav je Rugelj napisal, da so načrti zato, da si jih prikrojiš.

Ja, tudi berem o teku, pa ne toliko načrtno, kot mi je tale knjiga padla v oči na stojalu ob pultu, ko sem čakala v vrsti za vračilo knjig, in me je res zanimalo, ali je potem pretekel tisti maraton ali ne. Ker vedno rada berem njegova besedila, nisem dvomila, da me ne bi pritegnil, pa moram priznati, da me je prav posrkalo. Zakaj? Ker je napisano brez vzhičenosti, pametovanja, velike znanstvenosti, ampak tako, sleherniško, tek kot nekaj, kar je že fino, ampak včasih si utrujen in imaš naporne dneve v službi in pridejo potovanja ali kar koli že običajnega se človeku zgodi in rekreacija pač ni neka obsesija, ki ji podrediš vse drugo, ampak se mora znajti v mozaiku enako pomembnih drugih dejavnosti. Zelo me je pritegnil tudi s tem, da rekreacijo povezuje z družino, preživljanjem časa z otroki, partnerico. Skratka zrelo in uravnovešeno. Priporočam.

Ampak nazaj k mojemu teku. Ja, teku. V četrtem tednu je program predvidel manj intenzivne treninge, ki so po eni strani prav pasali, po drugi pa sem bila že prav nestrpna, ker sem želela še, več, bolj. V petem tednu se je intenzivnost spet začela povečevati, čeprav je bil skupni čas treninga še vedno relativno nizek. Ne vem, morda se mi samo zdi, občutek imam, da bi šlo še, rada bi tekla več, dlje, hkrati pa se tudi zavedam, da me nosijo endorfini in adrenalin, vezi, mišice in sklepi pa verjetno še niso pripravljeni na res daljše teke, čeprav se trudim delati vaje za moč in prožnost vsak dan, ko imam vsaj kako minuto odveč, enkrat ene, drugič druge.

Danes pa spet svojevrsten preboj. Po tem, ko sem imela zdaj skoraj ves mesec tekaško družbo, sem šla tokrat prvi trening šestega tedna (5+1 x8) teč sama. Moram priznati, da mi je kar prijalo, da malo v tišini premeljem kako stvar, se bolj osredotočim na svoj korak, dihanje, da namesto klepetu prisluhnem zdaj že zelo živahni naravi. In res je bilo čarobno. Tek ob reki, večinoma po gozdu, malo po asfaltu, malo ob njem in po mehkih iglicah, ob živo zeleni kulisi mladih listov, veselem žvrgolenju ptic in stalnem pomirjujočem zvoku tekoče reke ob strani. Prekrasno! Tudi to, da sem pretekla najdlje, kar sem kdaj šla po tej poti in da sem zadnjih petnajst, dvajset sekund imela še dovolj moči za čisto spodoben (se mi zdi) šprint. Niti par avtomobilov, trije kolesarji in ena tekačica me niso motili. Danes sem res tekla, tista minuta pavze vmes gor ali dol (to ni dovolj niti za kako spodobno fotko naredit!). In še vedno sem ponosna nase in navdušena, da že en mesec tako pridno tečem. Ja, eni me sprašujemo, kako nam to gre, trije otroci in različne dejavnosti, čas na prostem, skrb za dojenčka, moževo kolesarjenje (večkrat na teden) … pa se mi večinoma niti ne da razlagati. Vsak po svoje, si mislim. Če želiš videti ovire, jih vidiš povsod, sicer pa se vse da. Vedno. Vsak rabi svojo dozo posebnega časa, časa zase in za to da se poveže s svojim telesom. Jaz se želim v njem dobro počutiti in želim, da bi mi dolgo in dobro služilo. Zato tečem in zato se vse to da. :)