petek, 29. januar 2016

Preblisk

We're only alone when we hide.

***

Da, težko je zbrati pogum. Včasih nisem za med ljudi: imam strupen jezik, mastne lase, črne kolobarje pod očmi, zamašen nos, zblojene misli, preveč maščobe na riti. Ampak zabubljanje vase, pod kovter, med štiri stene, ne, to ni še nikoli NIKOLI rešilo te situacije. Kak tek pa že. Ali pa tesen objem. Jebela cesta ... pa ta odrasel lajf.

5 komentarjev:

  1. Težko si te predstavljam z mastnimi lasmi in črnimi kolobarji pod očmi. Še težje z maščobo na riti in strupenim jezikom. Tek vsekakor vedno pomaga. Svež zrak, dobra kavica in klepet prav tako. Odrasel lajf sucks (včasih), ampak vse prej ali slej mine. <3

    OdgovoriIzbriši
  2. Verjemi, vse je mogoče! :) (in še kaj, kaj vprašaj moža! :-P) Sicer pa, prejle sem si privoščila malo vina in v bistvu niti ni tako slabo bit odrasel ;-) (in svet je tako ali tako lepši, ker grem itak samo še h knjigi in potem spat... :))

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Vse je stvar zornega kota, ane. :)

      Jaz sem imela dva tedna nazaj en grozen teden.
      Zdaj mi je pa suuuuper. Vse kar se je v tem času spremenilo, je v moji glavi. :)

      Izbriši
  3. Draga moja, obuj si športne copate in 'šibi'! Jaz bi takoj, če bi mi kdo zdaj ta trenutek smrkovje čuval...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Upam, da ti uspe najt kako varuško/varuha ... Ne boš verjela, ravno ko si mi to pisala, sem obuvala superge in šibnila ven. Sicer na stadion, ampak uspela nasopihat 16k! Kar je dosežek za zvezdico (in precej priložnosti za razpucavanje podstrešja).

      Izbriši