Drugi teden se je začel s prijetnim in dolgo načrtovanim obiskom pri družinskih prijateljih, s katerimi se ne vidimo prav pogosto, pa niti ne vem, zakaj. Ampak vsakič, ko se vidimo, se imamo res fino in si obljubimo, da se bomo pogosteje videli. Tudi tokrat je bilo tako (in da ne bi besede spet izzvenele v prazno, imamo že določen datum za novo snidenje - kar je vedno bolje od "ja, moramo se videt", ker do tega ne pride nikoli!).
Kakor koli, na ponovoletni obisk, ki je hkrati kosilo, si veččlanska družina pač ne more privoščiti priti praznih rok, zato sem se namenila speči pecivo. Ampak tako nezakomplicirano, ker so bili dnevi pred tem bolni pretresov in nismo uspeli iti zares v trgovino, tako da sem mogla (želela) nekaj takega, kar lahko naredim s sestavinami, ki jih imam vedno doma. Na mojo namero o jabolčnem kolaču je najdražji pripomnil, da je pa to je preveč navadno, da moram narediti kaj bolj posebnega in prva reč, ki mi je prišla na misel, je bil limonin kolač, ker so poleg jabolk limone doma vedno na zalogi. Ampak v resnici so se brbončice spomnile na en prečudovit libanoski limonin kolač, ki sva ga z najdražjim jedla na koncu neverjetne obletniške pojedine v Libanonskih mezah (toplo priporočam!).
Malo sem googlala in evoga, nekaj takega je moralo biti. Popoln recept (torej, vse sestavine sem imela doma!) in tudi rezultat je bil zelo blizu Tistemu kolaču. Naslednjič bom dala še več limoninega soka v glazuro, ker želim, da je čisto prepojeno z limono, pa del moke bom nadomestila s polnozrnato/pirino ali celo zdrobom. Čista (sladko-kisla) sreča!
Ni komentarjev:
Objavite komentar