Srečnopisano 8/2016

To objavo bi v trenutku dogajanja napisala pod eno drugo rubriko, #blj, #fail, #angry, nekaj v tem slogu. Udeležila sem se namreč 4. Ruthinega humanitarnega teka okrog blejskega jezera, ki ga je organiziralo društvo Never give up, in nekje na polovici četrtega kroga sem se predala. Začela hoditi. Zdaj, retrospektivno, vem, da je bil vzrok verjetno premalo zaužite energije za takšen obseg, običajno si pri 15+ vedno "pomagam" s kakšnim gelom, tokrat nisem in posledice pomanjkanja energije so udarile na psiho. Takrat je bilo naenkrat preveč vsega, v kolku me je začelo zbadati, odstopanje od običajne jutranje rutine je povzročilo čudno črvičenje v trebuhu, res res hudo težko je bilo takrat v moji glavi. In še težje po tem, ko sem začela hoditi in se mi je res zdelo, da sem popušila.

A kljub vsemu sem šla naprej (in ne nazaj, kar bi bilo verjetno hitreje), tako da se tehnično vseeno nisem predala. Še več, po kratkem predahu sem spet pričela teči in nato sicer mešanih občutkov vendarle prišla v cilj po polnih štirih krogih. Kar je za 100% več kot lani*!! Kar je krasen dosežek! Kar samo potrjuje, da je vse vedno stvar perspektive. In da je poleg nog treba nujno začeti delati tudi na krepitvi tiste bistvene mišice med ušesi, da bo tudi sredi takih trenutkov zmogla pozitivno prigovarjati in pognati naprej. 

Zato vsekakor happyface**!

PS: Zaradi slabše vremenske napovedi nismo uresničili lanske družinske napovedi, otroci so ostali doma, sva pa zato tokrat tekla oba z možem, ki je bil še pridnejši od mene. Bravo dragi!

PS2: In razen tega malega poraza vmes je bila to spet krasna izkušnja, tekaška, humanitarna, skupnostna, prijateljska (ko imaš ob sebi naj sotekačko, ne more biti drugače kot fino!). Toliko predanosti in ene pozitivne energije na kupu res ne doživiš pogosto. Čeprav sami neznanci (ok, nekaj znanih zvezd in tekaških vzornikov), vsi združeni z enim skupnim ciljem. Ne glede na sneg, nizke temperature. Veliko pristnih nasmehov, tudi takrat, ko sem se za striptiz odločila ravno v trenutku, ko je mimo švignila skupina unihtahudihinmišičastih natrenirancev (in se nisem od sramu pogreznila v zemljo, kar bi bila gotovo moja reakcija pred kakim letom, dvema).

Zadnji/prvi? pridelek

Če si len in neskrben in jeseni ne pospraviš pridelkov in pripraviš zemlje/balkonskih posod na zimsko spanje in počitek, potem te lahko konec zime tudi kaj tako lepo preseneti. Naj še kdo reče, da se lenoba ne splača!

Za en mali šopek

In eno super fino kosilo z ostankom ajdovih žgancev od prejšnjega dne in oreščkov

Primanjkljaj

Umetnosti. Ustvarjalnosti. Zadnje čase veliko razmišljam o tem.
Temple Of Art: Permission from Olga Nunes on Vimeo.

Srečnopisano 7/2016

V petek, ko sem po tednu mokrega in neprestanega dežja pozno popoldne le uspela odteči svojo urico in se vrnila domov, še preden je padel mrak. #daljšidnevi #pomlad #win

Naključje

Srečnopisano 6/2016

Dovolj sem že stara, da za notranje ravnovesje in samopodobo ne potrebujem nujno zunanje potrditve. Ampak ko pride, mimogrede in nepričakovano, vseeno lepo poboža :-D Naj gre za odziv študentke ob zaključku predmeta (hvala, zdaj sem še bolj motivirana), obisk poslušalke iz občinstva v kabini med odmorom na konferenci (Uau, hvala, prvič se srečujem s tolmačenjem, neverjetno!) ali stisk drobne rokice v moji (Rada te imam, lepo je s tabo). Te trenutke si želim zapomniti in se vse bolj zavedam širših posledic takšnih pozitivnih mislih, zato tudi sama, ko le imam priložnost, vse večkrat rada iskreno pohvalim in čestitam ljudem, s katerimi je tako enostavno sodelovati. Nič ni samoumevno.

Najmlajši ni hotel zraven, a vse tri je Ti.na oblekla v čudovite mahedračke, pridi pomlad!

AFP

"Pogojna ljubezen:

Ljubila te bom, če boš ti mene ljubil.

Brezpogojna ljubezen:

Ljubila te bom, tudi če me ti ne ljubiš.

Čisto lahko je brezpogojno ljubiti mimoidoče neznance.

Ničesar ne zahtevajo od nas.

Zelo težko pa je brezpogojno ljubiti ljudi, ki nas lahko prizadenejo."

***

"Vsak dan se neštetokrat odločamo, ali bomo nekoga za nekaj prosili ali pa se bomo obrnili stran drug od drugega. Sprašujemo se, ali ni morebiti preveč prositi soseda, naj nahrani našo mačko. Odločimo se, da bomo partnerju obrnili hrbet in ugasnili lučko, namesto da bi ga vprašali, kaj je narobe.

Če želimo prositi za pomoč, moramo biti pristni in ranljivi.

Tisti, ki brez strahu prosijo, se naučijo tistim na drugi strani reči dvoje, z besedami ali brez:

Zaslužim si prositi

in

Brez zadržkov lahko rečeš ne.

Ker nobena prošnja, ki je pogojena, ne more biti darilo.

***

Kako bi lahko ustvariti svet, v katerem ljudje v umetnosti ne bi videli le proizvoda, ampak odnos?

Zdaj ko se umetnost vrača v skupnost in postaja vse bolj digitalna, rešena spon in se prosto deli, moramo ugotoviti, kako bi lahko ljudje poganjali nov umetniški ekosistem. Internet je čudovito orodje, tudi množnično financiranje je odprlo nove svetove priložnosti. Obstajajo krasna nova orodja, a to so le orodja. Izboljšala se bodo, izginila, se razvijala, a niti najpopolnejša orodja nam ne bodo mogla pomagati, če se ne bomo zmogli soočiti drug z drugim. Če drug drugega ne bomo videli.

Zabavna industrija, ki sicer odseva splošni ustroj sveta, je bila doslej obsedena z napačnim vprašanjem: kako PRISILITI ljudi, da plačajo za vsebino? Kaj pa če bi začeli o tem razmišljati z drugega konca: kako PUSTITI ljudem, da plačajo za vsebino?

Prvo vprašanje zadeva MOČ.

Drugo govori o ZAUPANJU.

Ne gre samo za glasbo.

Gre za vse.

Težko je brez strahu razdajati, še težje pa je brez strahu sprejemati.

A v tej izmenjavi je tisto najtežje na svetu:

prositi. Brez sramu.

In sprejeti pomoč, ki jo ljudje ponudijo.

Ne, da jih prisilimo.

Ampak da jim preprosto pustimo."

***

"V življenju moramo najprej prepoznati darove, ki jih že imamo, sprejeti krofe, ki se nam ponudijo, med tem ko obdelujemo in uporabljamo te svoje darove, nato pa se moramo zasukati in svoje darove deliti z drugimi - včasih v obliki denarja, včasih časa, včasih ljubezni - in izpopolniti sestavljanko sveta.

Potem je naša naloga, da sprejmemo mesto, ki nam je v nekem trenutku v tej sestavljanki namenjeno. To je morda težje.

Poznam ljudi, ki podpirajo svoje soporoge, družine ali svoje prijatelje, ki okrevajo/trpijo/so brezposelni. Včasih na skrivaj povedo, da jim je to odveč. Preveva jih neprijeten občutek dolžnosti.

Poznam pa tudi druge, ki so enako bogati, naj gre za premoženje ali moč, ki iz pomoči drugim naredijo pravo umetnost. Veliko truda je potrebnega, da stvari naredimo, tako kot je treba.

Po drugi strani pa poznam ljudi, ki sprejmejo podporo svojih prijateljev, družin ali soprogov, a se s tem nikakor ne morejo sprijazniti; umikajo pogled, ne želijo si pogovora o tem, srem jih je. Spet drugi pa ponujeno pomoč sprejmejo s hvaležnostjo in ponižnostjo in z nasmeškom na ustih povedo, da živijo pri starših, dokler ne bodo uspeli razčistiti svojega sranja. Ključ je v humorju.

Včasih si na vrsti, da prosiš.

Včasih si na vrsti, da si zaprošen."

Amanda Fucking Palmer The Art of Asking. 2014. Hachette. moj prevod

***

Dolgo sem oklevala, ali naj objavim ali ne, ker že sto let nisem prevajala ne-strokovnih/političnih besedil, pa se mi zdi, da sem malo zarjavela. Mogoče prav zato vseeno objavljam ;). Knjigo sem prebrala že pred časom, pa tako pogosto razmišljam o vsebini, ljubezni, odnosih, internetu, umetnosti, ustvarjanju, da enostavno moram deliti. In med tem je AFP v sodelovanju z glasbeniki in likovnimi umetniki pripravila še en skoraj "off the cuff" projektič, ki se je sfinanciral prav s pomočjo interneta in mecenov, kot hommage Bowieju. Sveže, subtilno, za poslušat ne glede na vse, po možnosti s slušalkami. Priporočam!

Pobeg

Pa tudi če gre za dvodnevni intenzivni seminar, na katerega ne greš sam. Čeprav vmes otrok zboli in na daljavo ugibaš, ali je že za urgenco ali ne. Čeravno si vsebino že usvojil na nekem preteklem, bolj strukturiranem in domišljenem izobraževanju. Pa vendar se pričakuje, da se družiš, mrežiš, navezuješ stike, kar je vredu, kar moraš izkoristiti. Kot predstavnik institucije, za katero več mesecev delaš brez pogodbe in posledično brez plačila. A si vsaj v mreži, ki ve, da je deljenje znanja nujno, ki za to nameni tudi ustrezna sredstva in nanj povabi vse te premalo/ne/plačane izvajalce učnih vsebin. Entuziazem. Poslanstvo. Živimo le od dobrih besed, račune plačujemo od dobrih namenov in "ugleda". Nekaj minut tišine. Odložim računalnik, ko v večerni tišini oddelam administracijo, korespondenco in preračunam ure, dovršim načrt. Mir. Tišina. Mehke in čiste rjuhe. Misli se umirijo, ustavijo nikoli povsem. A minute meditacije so vse daljše. In nič drugega ni pomembno. Ker grem naprej. Ker vem, da je pri meni/v meni vse prav, čeprav zunaj tako katastrofalno narobe. A nekoč, nekje se bo izravnalo. Za zdaj pa vsak dan posebej. Prižgem še nekaj minut sitarja. Menda odganja jezo. Ne vem, upam. Dovolj imam tega avtopilota, čeprav je z njim lažje shajati skozi vse te zatohle meandre blata in zatohlosti. A jaz sem jaz. (Ob)Čutiti želim. Minuto za minuto, kako spolzi skozme. Strah, bes, jeza, veselje, navdušenje, zanimanje, sram, negotovost, zagon, želja, cilj. Naprej. 

Srečnopisano 5/2016

Ko premagaš notranjo lenobo/gnev/strah/gnoj/(vstavipoljubnonegativnočustvo):
a) obuješ superge in (čeprav preklinjaje) ukrotiš kroge na stadionu, več deset njih. Ali neznane tekaške steze in hrib in oster veter.
b) spregovoriš z nadrejenim in izraziš (spoštljivo) nestrinjanje in nezadovoljstvo s trenutnim stanjem. In preživiš.
c) deliš zamisel z drugimi in opaziš, da je še mogoče koga navdušiti za kaj, kar presega okvirje načrta, strukture, utečenega stanja.
d) se postaviš zase in dostojne tarife, pa čeprav izgubiš posel (morda tudi stranko). A ostaneš zvest samemu sebi. Dosežki, ki jih želim v 2016 še ponavljati! Ker osrečujejo, ker dajejo moč.

Srečnopisano 4/2016

Ta teden (no, prejšnji) se je vse skupaj zdelo precej sivo in brezupno, od počutja do vremena do števila parnih nogavic v pralnem stroju ... Ampak ena reč me je pa prav razveselila in mi dala malo krila. Smešno, zdaj ko nisem več zaposlena, si bolj upam na plano s svojimi idejami na oddelku, kjer sodelujem. Mogoče bi kanilo kaj napisati tudi o tem. Drugič. Tokrat pa samo na kratko o tem, kako osrečujoče je, ko tudi drugi vidijo potencial v ideji, ne komplicirajo (v smislu, da bi videli težave in ovire), ampak dajo zeleno luč in spodbudijo (avtonomnost). Jeeej!