Vsakič znova me preseneti. Čeprav sem ga pred dvema letoma grdo razkosala, potem je enkrat še maček poskrbel za izkušnjo gravitacije, pa lani obisk enih vztrajnih škodljivcev, se moj dragi hibiskus - spomin na začetke skupnega življenja v dvoje - še vedno drži. V začetku pomladi je na hitro pognal nekaj novih listov, čeprav samo na eni veji, in na moje veliko veselje je bil vmes tudi cvetni nastavek, ki se je čez nekaj dni razprl v vsej svoji lepoti. Ne za dolgo, ampak toliko, da me spomni, da je sem in tja in vsaj za kratek čas Lepo še mogoče. Da ne smem kar obupati. Da so ovire/težave/škodljivci samo ena stopnja na poti do razcveta. Samo potrpežljiva moram biti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar