Srečnopisano 17/2016

Ne-počitniško. Ne-delovno. Ne-umirjeno. Ne-napsihirano. Ne-begajoče. Ne-plansko. Ne-družabno. Prejšnji polteden je minil v znamenju vsega. In čeprav sem morda najbolj hvaležna za vsa kosila, za katera mi ni bilo treba razmišljati, kaj, kdaj, kako, mi v spominu še vedno najbolj živo pleše pot po Krasu. Od ene prijateljice k drugi. Moja mala zatočišča miru. Kjer je vedno pozitivna energija in še ta pot je tako lepo speljana. Gozd je zeleno buhtel, sonce je sijalo in modro nebo se je bleščalo v postapokaliptičnem posmehu malemu človeku, ki se zanaša na svoj red. Čeprav reda ni. Zdaj mi je jasno. So samo trenutki popolnosti. Ta je bil eden izmed njih. Še me nosi. Ni ga čez Primorce!