Srce para-dižnik

Sem že pisala o svojih presežkih paradižnikovih sadik in fotodokumentirala napredek sadik po tem, ko sem jih večino že oddala. Večino? Ja, skupaj sem imela prek 160 sadik, mami sem jih v oskrbo predala še čisto majhne, enim parim sosedom tudi, da so z otroci gledali, kako rastline rastejo, večino pa sem jih predala sredi aprila, ko so bile že lepe, velike in močne. Sem upala na kakšno Zelemenjavo, pa so bili datumi ali prezgodnji ali prepozni ali pa smo imeli druge načrte, tako da me to še čaka - upam, z bogatim pridelkom.

No, v resnici bom vesela, če bo sploh kaj pridelka. Polovico svojih sadik sem na vrt pri starih starših (v nadaljevanju vrt 1) posadila okrog 1. maja, potem je prišlo slabo vreme, toča in nizke temperature in rastlinice so sicer preživele, a v klavrnem stanju. Šele nedavno sonce jih je malo poživilo in v nedeljo sem jih morala pošteno privezati, nekatere so že sramežljivo vzcvetele.

No, to je že ena stara fotka, zdaj zgledajo še boljše

Cel vrt pa letos živi eno svoje življenje, nekaj prezimnih gredic, nekaj na sveže posejanih

Drugo polovico sadik sem hranila za nov vrt (v nadaljevanju vrt 2), ki je "le" 20 min hoje v klanec (z vozičkom) stran, a zaradi slabe vremenske napovedi, sem kar čakala in čakala. Glede na to da so bile rastline že aprila godne za saditev, je bilo do ledenih mož (in še čez, da smo sploh uspeli pripraviti zemljo) še daleč, lončki pa vse premajhni in s premalo zemlje za moje male paradižnike (priznam, najprej sem napisala otročke …). Zato sem se odločila, da jih malo pognojim z eko gnojilom, ki se zmeša z zemljo … Fina zgodba, če ne bi tega počela precej na hitro in … površno. Sadike so prvih nekaj dni zažarele z novo energijo, nato pa se je izkazalo, da tudi preveč dobrega škodi in listi so se začeli po robovih sušiti. Panika!

Tiste, ki sem jih želela dati na balkon, sem hitro preselila v lonce, ledeni možje gor ali dol in zgleda jim je sveža zemlja zelo koristila, saj se je sušenje listov ustavilo in rastlinice so se lepo prijele in zdržale tudi nižje temperature.

Vsaj deset pa jih je končalo zelo klavrno in kar srce se mi para, ko gledam te štrclje, ki so ostali, ko sem po nasvetu izkušene gojiteljice paradižnikov potrgala vse prizadete liste. Mislim, da sem zapadla celo v manjšo depro, saj se je v nekem trenutku zdelo, da bom ob vsem paradižniku, ki se je napovedoval (160+ sadik!) ostala brez vsega.

Tisti zeleni zraven pa je samosevec, ki mi je zrasel ob starem rožmarinu v loncu in sem ga na srečo shranila

Ampak upanje umre zadnje. Kar nekaj nesrečnih lončkov, katerih stebla so bila videti zdrava, sem pustila in še naprej skrbela zanje (jim ljubeznivo šepetala in prigovarjala, naj se vendarle prebudijo). In kak dober teden žalosti je trajalo, da je na posameznih steblih začelo poganjati novo listje, v resnici tisti zalistniki, ki zrastejo nad pravimi listi. 

Sicer še ne vem, ali naj si kaj obetam od tega, ali ima sploh smisel takšno revše dajati v zemljo, a verjetno bom poskusila, že zaradi občutka in da preverim, kako se obnašajo takšni trdoživeži (potem ko jih skoraj ubiješ …). Očitno so paradižniki res trpežne rastline.

Tiste manj prizadete sem proti koncu maja že posadila v zemljo na polovico vrta 2, malo pozneje še nekaj "vrnjenih" sadik (mame so zlate, ja!) in če bo vreme ubogalo napovedi in se otoplilo, potem bo morda res še kaj iz njih (nekaj rastlin je dobilo čisto vijolične liste, menda pomanjkanje fosforja, do katerega pa naj bi lahko prišlo tudi zaradi nizkih temperatur, ko korenine ne zmorejo črpati dovolj fosforja iz zemlje). Potem bodo morda drugam šli tudi polži, ki so se nesramno lotili celo mojih jajčevcev, da o sadikah solate sploh ne govorim (gone).  

Vrt 2, del skupnostnih vrtičkov nad mestom

Medtem pa na veliko veselje krasno uspevajo balkonski paradižniki. Češnjevi tvorijo cvetove, primorske sadike malo drugačnih sort, s katerimi me je ob pravem času razveselila M, pa so celo že razred višje in, če bo vse po sreči, bo čez par tednov že kaj prijeti v roke!

Zgodba seveda še ni zaključena, bogve s čim nam bo postreglo letošnje poletje. Vsekakor pa nauk, ki sem ga potegnila iz teh nevšečnosti, ni, da se sadik ne razdaja kar tako in da jih je bolje vse shraniti do konca (kot je komentirala ena kolegica...), ampak da je pri vzgoji rastlin samo nekaj v naši moči (znanje in izkušnje že), za vse drugo (večino) pa poskrbi narava sama. Ali pa je tako v življenju na sploh?

Moj mali paradiž

Vrtnarsko sezono sem torej že pričela, čeprav v zelo zmernem tempu. Imam načrt zasaditve, ki sem ga sestavljala malo po filingu in glede na jesensko zasaditev, malo pa upoštevajoč dobre in slabe sosede, kolikor lahko pač to na naši mali kvadraturi sploh izvedem. Pri tem sem si precej pomagala z aplikacijo Posadi.si, ki se mi zdi luštno in koristno orodje za nas, ki smo bolj začetniki (do kdaj to velja? teče tretje leto pa vsako leto sproti ugotavljam, kako nimam pojma!). Poleg koristnih opisov rastlin, vzgoje, nege, morebitnih škodljivcev, dobrih in slabih sosedov, ima tudi lunin koledar, ki se ga tudi pridno držim, zaenkrat pri sejanju in pikiranju (doma), na vrtu pa bom še videla, če mi bo uspelo, ker zaradi oddaljenosti ne bom mogla vsak dan tja in enkrat sejati plodovke, drugič tiste, pri katerih uživamo cvet, tretjič za tiste z listi …

Sem se pa letos še bolj opogumila na balkonu in sem zasejala kup reči, začimbnic in solatnic, še grah že veselo raste! Prav verjetno pride še kak fižol, da vidim, če bi res šlo, za senco in kar tako, saj je prav lepa rastlina. Paradižniki pa, seveda … ogromno mi jih je pognalo, več kot polovico sem jih že oddala, še nekaj jih čaka na selitev, s preostalimi pa ne vem, verjetno jih bom nekaj tudi morala zavreči (manjše rastlinice), čeprav mi jih je kar škoda, ampak toliko prostora na vrtu vseeno nimam … In dobra lekcija za naslednje leto, da ne bom pretiravala s semeni, ker kaj pa če se vsa primejo?! Veliko koristnih napotkov sem sicer letos pobrala od profi tomato-džankice (za naslednje leto pa se moram "pofočkat" za kake njene posebne sorte, noro, koliko jih je!).

Zaenkrat sem navdušena in zadovoljna, je pa z vsem skupaj veliko dela, takega, ki ga ne moreš ravno opraviti sproti, vsaj jaz ne, no. Ampak seveda bo (upam!) vse poplačano, ko bomo uživali v pridelkih. Neizmerno zadovoljstvo mi je npr. zdaj, ko našemu mladeniču ponujam kašice iz domačega korenčka (zmrznjen, še zadnje lanske zaloge), krompirja (zadnje zaloge pridelka mojih staršev), blitve ali špinače (jesensko sejanje se izplača!). In hkrati je lepo, ko spremljamo, kako rastlinice rastejo, se večajo, delajo vedno več in več listkov. Pravi čudež!

Sejančki po pikiranju

Mhm, malo  veliko preveč

Mešana semena v balkonskem loncu (sem pride paradižnik)

Kaj nas je pričakalo pod kopreno I (česen)

II (šalotka)

III (špinača)

 IV Solata, radič

Po dveh tednih so rastline že konkretne in dišijo "kot prave" ;)

Največje so hibridni češnjevci, ampak tudi domače sorte ne zaostajajo veliko

"Balkonska" greda v vetru

Solata&co že bolj pogumno raste

Letos smo posejale tudi rožice

Nekaj pa je ostalo še od lani (+ena čebula? ki je očitno od nekod priletela… nlp?)

Še rožic

Paradise

Mož je nedavno pripomnil, da bi mi, če bi vedel, kakšno veselje bom imela s tem, že zdavnaj zasadil kakšen paradižnik. No, zdaj ve. In veselje je res veliko, okus našega domačega paradižnika pa tudi nekaj čisto drugega, tudi če ima sem in tja kakšno piko, posledico julijske toče. 

Ko sem se lotevala vkuhavanja, sem dobila super nasvet in link strokovnjakinje za te zadeve in moram povedati, da se splača poskusiti. Že zaradi vonjav, ki se sproščajo ob pečenju paradižnika! Jaz sem jih morda malo preveč naložila na en pekač, tako da so precej vode spustili in sem jo morala dvakrat odlivati, kar je tudi cel proces ... in pečica po vsem skupaj ni ostala najbolj čista, ampak hvalabogu za samočiščenje. 

Imeti paradajz je po mojem celo bolje kot imeti krompir ... ;)