... dneve do dopusta, do ponovnega in prvega vstopa v vrtec, do ponovnega zagona bolj ali manj dopustniških možganov in spet enega bolj konkretnega reda. Veselim se tega, tudi če sem zato čudna. Ta kaos, ki se zdaj vleče za dober mesec, skoraj dva, odkar je šla varuška v službo in koristimo "rezervacijo" v vrtcu, mi počasi prihaja do živega. Dnevi so prepuščeni naključju, vremenu, trenutnim željam in potrebam. Kar je po eni strani krasno, vem, mnogo kdo bi mi zavidal in tudi sama se zavedam, da imam srečo, da sem lahko toliko časa s puncama. Ampak mene že malo ob živce spravlja, da ne morem vedeti za en, dva dni vnaprej, kaj se bo dogajalo, kakšno bo stanje. Rada imam stvari vsaj malo pod nadzorom.
Zadnjih nekaj dni so dnevi čisto "zglajzani". Morda pušča tudi vročina svoj davek na otrocih, ampak če še jutri ne bosta čez dan vsaj za pol ure hkrati zatisnili oči in obmirovali, se mi bo verjetno strgalo. Počasi mi zmanjkuje idej, kako ju zaposliti, zanimirati. Obe hkrati. Za več kot 5 minut. Pri mlajši je to seveda misija nemogoče, tega se zavedam, ampak pojamram lahko, ne? Problem je, da postajam takrat, ko mi zmanjkuje še energije, ker si v celem dnevu ne uspem "izboriti" niti opoldanskega "počitka", da skočim na računalnik in v miru pogledam pošto, preberem novice, ne da bi mi hitri prsti stisnili gumb on/off na ohišju ali na razdelilcu pod mizo, zelo razdražljiva in nepotrpežljiva. V vsakem primeru mi je ves čas za petami vsaj en par nožic in ročic, ki ju običajno spremlja še glasno pritoževanje, če slučajno ne usmerjam vse pozornosti samo in izključno v njeno smer.
Saj vem, saj vem, obdobja, tudi to mine, še prehitro, treba je uživat v vsakem, še tako napornem trenutku ... hmnja. Popoldne sem bila vseeno neomajna. V roke sem vzela knjigo, ki jo po obrokih žulim že vse poletje, in se "kao" ne dala motiti. Bila sem v istem prostoru, sem in tja posegla v igro, ko je postala preglasna in predivja, vzela iz ust kakšno voščenko (19x), prestavila plezalko z mize (kuhinjske!) na trdna tla (27x), sočasno "brala" še kartonko Kje je moj korenček? in Prapino slikanico Zakaj? Multitasking na vrhuncu! Ampak občasno sem si izborila tudi trenutek ali dva "miru" samo zase in za svojo knjigo ... Zmaga!
Takšne malenkosti, občutek, da sem gospodar svojega časa in početja, mi pomagajo, da se ohranjam pri zdravi pameti in da z veseljem sedem na preprogo, se igram zdravnika, biboleze, gradim stolpe in pojem Mučki Marija ... Krasno je imeti otroke (ko imaš tudi malo časa in miru zase).
Ni komentarjev:
Objavite komentar