Terapija-kuharija

Ok, dovolj dolgo sem zdržala brez kulinarične objave. V resnici že od nedelje nismo prižgali pečice ;) Kuhamo sicer redno, vendar take stvari, bolj na hitro, sploh ko je mož celodnevno odsoten. Danes sem ob prihodu domov veselo počistila včerajšnje ostanke pire z na hitro popraženo zelenjavo: korenčkom, bučko in četrt brokolija od stebla do cveta - njam! Odličen obrok, ki lepo nasiti brez tiste grozne teže v želodcu, tako da se lahko izogneš počivanju na kavču po napornem kosilu in raje še kaj pametnega postoriš (in tega v tem delovnem januarju ne zmanjka tako hitro). Pa še tako lepo pisano je videti, da ima človek takoj več volje do življenja :)

Ko sem že ravno tako hitro in brez napora opravila s kosilom, smo družno spet zamešale maso za muffine - tokrat slane. Vse skupaj je videti približno tako, da mama na hitro zmešam jajca, sol in malo začimb (običajno provansalske), jogurt, malo kisle smetane in žlico olja*, potem meša otrok št. 1, potem za kratek čas še otrok št. 2, potem mama naribam sir in vmes ves čas hranim lačne kljunčke, na drobno narežem olive, (kapre - če jih imam, danes jih ni bilo) in po želji še kaj mesnatega, odvisno, koliko se želim prikupiti možu. Potem bolj ali manj družno zmešamo še malo mešanice bele in pirine/polnozrnate moke s pecilnim praškom, potem se mama malo jezim, ker je vse belo naokrog, potem nadevamo modelčke, malo parmezana na vrh in hitro vtaknemo v pečico, ki je potem pribl. 20 minut center vsega zanimanja in zgobic in razlag ... Definitivno, kuhanje in pečenje sta odlični antistresni terapiji!

*Za hec sem se poigrala z oljem s česnom in peperončinom (Hvala M! *), malo pekočo varianto, ki pa se je odlično izkazala v teh malih slastnih grižljajčkih. Me je skoraj strah, da bom prav zares vzljubila (Alcessa, stran glej) *esen ...

Gremo naprej ali gremo nazaj?

Wikipedija se je odločila za protestni black-out, saj želijo Američani v Kongresu sprejeti dva zakona SOPA in PIPA, ki grozita, da bosta povsem spremenila podobo in vsebino interneta, kot ga poznamo danes. Si lahko predstavljate svet brez internetno dostopnih vsebin? Takšnih enciklopedijskih, polnih znanja, dejansko uporabnih informacij, ki so zdaj le klik stran (no, danes vsaj en del ni)?

Jaz si tega ne morem predstavljati. Če Američani spravijo takšno zakonodajo skozi, ji bodo gotovo kmalu sledile še druge države in potem? Kaj točno bo postal internet? Ni bil smisel vsega skupaj dostopnost do podatkov? V redu, piratiziranje je sporno, avtorska lastnina mora biti zaščitena, to se strinjam, ampak a ne bi potem gledali naprej, našli nove načine za zagotavljanje avtorskih pravic? Čemu točno se gremo tak tehnološki in komunikacijski napredek, če tega potem ne znamo v praksi uporabiti in se vračamo nazaj? Čemu točno potem vse skupaj služi? Bomo zdaj vse skupaj kar "zaprli"?

Močno upam, da se bo zgodilo kaj drugega. Da bo šel razmislek v drugo smer. Ne predstavljam si več, da pri svojem delu ne bi mogla več uporabljati npr. Wikipedije ali spletno dostopnih slovarjev ali strokovnih člankov, ki so kdaj na srečo objavljeni. Vem, včasih so imeli skladovnice slovarjev in enciklopedij in so vseeno uspešno delali to, kar počnem jaz zdaj s klikanjem sem in tja. Ampak potem bo treba vse skupaj zavrteti nazaj, prestaviti v kakšno nižjo prestavo ali dve, svetu povedati, da se npr. norih rokov oddaje prevodov pač ne da postavljati. Nedavno sem samo s klikom na wikipedijo hitro odkrila, kako poteka laserska operacija oči in si tako veliko lažje predstavljala vsebino gradiva, ki mi je bil posredovan v prevod. Koliko časa bi trajalo, če bi imela na voljo samo komercialne strani z nenadkriljivim velikopoteznim hvalisanjem tega ali onega aparata ali forume z osebnim bentenjem nekega nesrečnika, kjer operacija ni dala želenih rezultatov? Glede na to, da ne poznam nobenega oftalmologa in so tudi najbolj založene knjižnice ponoči, ko delam, zaprte, bi si gotovo kar spraskala oči, z vso svojo dioptrijo vred.

Belo

Bel dan.

Iz dimnikov sredi belih streh se vali bel dim.

Bela slana ni slana in ni sneg*.

Za belo nizko oblačnostjo bela krogla.

Nekje je svetlo, toplo in pisano sije.

Ko oddam projekt, ki vzhaja in se medi in mi jemlje spanec po več dni in tednov, se moji možgani naenkrat zdijo beli, prazni. Preveč neobremenjeni. Prehitro se vanje vtihotapijo čudne melanholične misli, pa filma nisem mogla gledati do konca, čeprav so me nekatere slike navdušile. Ko imam čas zares razmišljati, me dogajanje doma in po svetu tako vznemiri in potre, da mi gre resno na jok. Pa ni čas za PMS. Bomo kar šli? Kam bomo pa šli? Bi bilo sploh kje kaj drugače?

Ne preostane mi nič drugega, kot da možgane spet zapolnim z novimi nalogami in roki. Ni dobro preveč razmišljati. Moj svet je lahko samo moj. Tudi (predvsem) če je vse skupaj le sen. Resno razmišljam, da potrebujem en mali ročni amulet za v žep, da se ne razsrediščim vsakič, ko odprem časopis ali prižgem radio.

*"Mami, glej sneg." "Ni sneg, slana je." "A sol? Kdo jo je pa stresel?"