Wikipedija se je odločila za protestni black-out, saj želijo Američani v Kongresu sprejeti dva zakona SOPA in PIPA, ki grozita, da bosta povsem spremenila podobo in vsebino interneta, kot ga poznamo danes. Si lahko predstavljate svet brez internetno dostopnih vsebin? Takšnih enciklopedijskih, polnih znanja, dejansko uporabnih informacij, ki so zdaj le klik stran (no, danes vsaj en del ni)?
Jaz si tega ne morem predstavljati. Če Američani spravijo takšno zakonodajo skozi, ji bodo gotovo kmalu sledile še druge države in potem? Kaj točno bo postal internet? Ni bil smisel vsega skupaj dostopnost do podatkov? V redu, piratiziranje je sporno, avtorska lastnina mora biti zaščitena, to se strinjam, ampak a ne bi potem gledali naprej, našli nove načine za zagotavljanje avtorskih pravic? Čemu točno se gremo tak tehnološki in komunikacijski napredek, če tega potem ne znamo v praksi uporabiti in se vračamo nazaj? Čemu točno potem vse skupaj služi? Bomo zdaj vse skupaj kar "zaprli"?
Močno upam, da se bo zgodilo kaj drugega. Da bo šel razmislek v drugo smer. Ne predstavljam si več, da pri svojem delu ne bi mogla več uporabljati npr. Wikipedije ali spletno dostopnih slovarjev ali strokovnih člankov, ki so kdaj na srečo objavljeni. Vem, včasih so imeli skladovnice slovarjev in enciklopedij in so vseeno uspešno delali to, kar počnem jaz zdaj s klikanjem sem in tja. Ampak potem bo treba vse skupaj zavrteti nazaj, prestaviti v kakšno nižjo prestavo ali dve, svetu povedati, da se npr. norih rokov oddaje prevodov pač ne da postavljati. Nedavno sem samo s klikom na wikipedijo hitro odkrila, kako poteka laserska operacija oči in si tako veliko lažje predstavljala vsebino gradiva, ki mi je bil posredovan v prevod. Koliko časa bi trajalo, če bi imela na voljo samo komercialne strani z nenadkriljivim velikopoteznim hvalisanjem tega ali onega aparata ali forume z osebnim bentenjem nekega nesrečnika, kjer operacija ni dala želenih rezultatov? Glede na to, da ne poznam nobenega oftalmologa in so tudi najbolj založene knjižnice ponoči, ko delam, zaprte, bi si gotovo kar spraskala oči, z vso svojo dioptrijo vred.
Mmmm, to bi bilo zanimivo, naročnikom reči, ja, ni problema, ampak ker ni interneta, boste prevod dobili drugi mesec, ne jutri. Jupijaj.
OdgovoriIzbrišiRecimo. Razmišljam le, če obstaja še kakšna pozitivna stran tega - bi to uspelo odvzeti stresni faktor ali vsaj znižati njegovo raven pri našem delu ... mogoče. Mogoče bi se specializirali samo na področja, ki jih pokrivajo enciklopedije in priročniki domače knjižnice. Mogoče to niti ne bi bilo tako slabo. Kdo ve. Bomo videli, kaj bo, ko in če bo ... Sem pa prepričana, da bi imeli taki posegi v "dostopnost znanja" velik vpliv na naše delo.
OdgovoriIzbrišiNo, priznam: jaz ne bi šla iskat podatkov o taki temi v Wikipedijo. Prej v katero od specializiranih podatkovnih zbirk, če zaradi drugega ne, zato, ker sem ugotovila, da se na Wikipedijo ni mogoče stoodstotno zanesti. Ko še ni bilo interneta, smo lepo vzeli v roke telefon in premleli svoje zadrege s strokovnjaki ali pot pod noge pa hajd v knjižnico, pa je bilo. Ne nazadnje, če pogledam na zadevo z vidika informacijskih posrednikov aka bibliotekarjev: pri izbiri vira je treba med drugim upoštevati tudi ažurnost vsebine in popolnost podatkovne zbirke, pa tudi ugled založnika oziroma ponudnika, ki "garantira", da so predstavljeni fakti neoporečni in up to date. :-)
OdgovoriIzbrišiGlede imenovanega zakona pa se nič ne bojim, da bi ga sprejeli.
Vsaj ne v taki obliki. Korporacije so pač korporacije, ljudje pa k sreči niso debili.
Vsaj čez lužo ne.
Hvala za komentar. Seveda sem v zapisu malo karikirala, takšna tema je veliko preveč strokovna in specifična za "eno wikipedijo" :) To nikakor ne more in sme biti edini, zveličavni vir, se strinjam, pogosto so članki premalo dodelani, sumljivega stališča (če gre za kakšne zgodovinske ali družbene reči), ampak na sploh gledano mislim, da predstavljajo dobro osnovo, predvsem pri srečevanju s kakšnimi novimi pojmi in z njimi si ustvarim tisto grobo podobo, da sploh padem v zadevo. Potem pa naprej in v globine - ampak večinoma res zgolj internetno, ne spomnim se, kdaj sem nazadnje vzela knjigo v roke, razen kakšne slovnice in Bescherella s spregatvami fr. glagolov :) Zato si težko predstavljam, da bi se vsebina interneta omejila.
OdgovoriIzbrišiVem, včasih so to čisto z lahko prenašali in verjetno bi tudi mi, če bi sila tako nanesla. Sem pa vseeno ena od tistih, ki mi je internet tudi na tem področju veliko okno v svet in znanje (kritično filtrirano, seveda), naj gre za splošne ali bolj specifične zadeve.
Knjižnice rada obiskujem, ampak strokovne literature pa že dolgo ne iščem tam, ne vem, ažurnost knjižnic pri naročanju novih vsebin se mi npr. v času študija ni zdela ravno hvalevredna. Na internetu imamo vsaj izbiro in upam, da bo tako tudi ostalo.
Mislila sem seveda na digitalne knjižnice/servise, ne na klasično gradivo. Te so dostopne že s knjižnično izkaznico (največ z Nukovo in od CTK - če si raziskovalka, z izkaznico tvoje univerze; tudi Mestna knjižnica Ljubljana ponuja dostop do nekaterih. Prvo pravilo raziskovanja je verodostojnost virov :-)
OdgovoriIzbrišiZa začetek:
http://home.izum.si/izum/ft_baze/
http://www.nuk.uni-lj.si/nuk/mreznik.asp
In še na stotine drugih.
Seveda, digitalni dostop do knjižnic in virov je odlična stvar in tudi sama to uporabljam (drugače sploh ne pridem do aktualne strokovne literature). Se pa prevajalski projekti seveda razlikujejo, pri krajših s krajšim rokom oddaje si po mojem enostavno ne moreš privoščiti toliko raziskovanja, kot bi si sicer ... ampak to je že drugo vprašanje! ;)
OdgovoriIzbrišiNo, moram priznati, da je pri meni čedalje manj prevajalskega dela in čedalje več prav tega brskanja po literaturi ... :)