četrtek, 19. januar 2012

Terapija-kuharija


Ok, dovolj dolgo sem zdržala brez kulinarične objave. V resnici že od nedelje nismo prižgali pečice ;) Kuhamo sicer redno, vendar take stvari, bolj na hitro, sploh ko je mož celodnevno odsoten. Danes sem ob prihodu domov veselo počistila včerajšnje ostanke pire z na hitro popraženo zelenjavo: korenčkom, bučko in četrt brokolija od stebla do cveta - njam! Odličen obrok, ki lepo nasiti brez tiste grozne teže v želodcu, tako da se lahko izogneš počivanju na kavču po napornem kosilu in raje še kaj pametnega postoriš (in tega v tem delovnem januarju ne zmanjka tako hitro). Pa še tako lepo pisano je videti, da ima človek takoj več volje do življenja :)



Ko sem že ravno tako hitro in brez napora opravila s kosilom, smo družno spet zamešale maso za muffine - tokrat slane. Vse skupaj je videti približno tako, da mama na hitro zmešam jajca, sol in malo začimb (običajno provansalske), jogurt, malo kisle smetane in žlico olja*, potem meša otrok št. 1, potem za kratek čas še otrok št. 2, potem mama naribam sir in vmes ves čas hranim lačne kljunčke, na drobno narežem olive, (kapre - če jih imam, danes jih ni bilo) in po želji še kaj mesnatega, odvisno, koliko se želim prikupiti možu. Potem bolj ali manj družno zmešamo še malo mešanice bele in pirine/polnozrnate moke s pecilnim praškom, potem se mama malo jezim, ker je vse belo naokrog, potem nadevamo modelčke, malo parmezana na vrh in hitro vtaknemo v pečico, ki je potem pribl. 20 minut center vsega zanimanja in zgobic in razlag ... Definitivno, kuhanje in pečenje sta odlični antistresni terapiji!


*Za hec sem se poigrala z oljem s česnom in peperončinom (Hvala M! *), malo pekočo varianto, ki pa se je odlično izkazala v teh malih slastnih grižljajčkih. Me je skoraj strah, da bom prav zares vzljubila (Alcessa, stran glej) *esen ...

2 komentarja:

  1. Et tu, gourmetus ailus? *vzdih*

    :-) (po lazanji sem na podoben način naredila še kanelone, danes je bil ohrovt, v nedeljo pa bo kuhal ON, menda ... :-))

    OdgovoriIzbriši
  2. Še čakam na dokončno diagnozo, ampak iz obsesivnega izogibanja česnu prehajam na občutek znosnosti in zanimivosti (mogoče ima to kaj opraviti z enim taki posebnim mini česnom iz leclerca, ki ima tako poln vonj, da ne morem rečt, da smrdi ...).

    Čestitke za kanelone - mene še čakajo ... (mane roke). In hura za nedeljo ;)

    OdgovoriIzbriši