Bel dan.
Iz dimnikov sredi belih streh se vali bel dim.
Bela slana ni slana in ni sneg*.
Za belo nizko oblačnostjo bela krogla.
Nekje je svetlo, toplo in pisano sije.
Ko oddam projekt, ki vzhaja in se medi in mi jemlje spanec po več dni in tednov, se moji možgani naenkrat zdijo beli, prazni. Preveč neobremenjeni. Prehitro se vanje vtihotapijo čudne melanholične misli, pa filma nisem mogla gledati do konca, čeprav so me nekatere slike navdušile. Ko imam čas zares razmišljati, me dogajanje doma in po svetu tako vznemiri in potre, da mi gre resno na jok. Pa ni čas za PMS. Bomo kar šli? Kam bomo pa šli? Bi bilo sploh kje kaj drugače?
Ne preostane mi nič drugega, kot da možgane spet zapolnim z novimi nalogami in roki. Ni dobro preveč razmišljati. Moj svet je lahko samo moj. Tudi (predvsem) če je vse skupaj le sen. Resno razmišljam, da potrebujem en mali ročni amulet za v žep, da se ne razsrediščim vsakič, ko odprem časopis ali prižgem radio.
*"Mami, glej sneg." "Ni sneg, slana je." "A sol? Kdo jo je pa stresel?"
Khm. Najprej bom preverila, ali lahko pri tebi komentiram.
OdgovoriIzbrišiGre :)
OdgovoriIzbrišiLahko, kul. Zadnjič ni šlo ...
OdgovoriIzbrišiMelanholija, depresija, žalost, dvom ... (dodaj po želji) so seveda posledica realitičnega pogleda na svet, ki je dejansko bolj slab, kot pa je dober. Obrat v zasebno življenje je rešitev, vse te grde novice pa se po mojih izkušnjah da sprejemati, če veš, da je tudi v slabem svetu smiseln obstanek mogoč, do neke mere. Marsikaj je odvisno od naših sposobnosti, odločitev, energije in časa, od naše osebnosti, veliko pa je odvisno tudi od okoliščin, na katere nimamo vpliva. Vem, da vse to veš, hočem samo podpreti verzijo, da ni slabo upati, da bodo stvari potekale vsaj približno dobro, da pa se zna zgoditi tudi kaj slabega.
V tej mešanici dobrega in slabega imaš kot posledica edinega uspešnega od milijon izstreljenih semenčic (sori za tole) dovolj razlogov, da iščeš smisel in lepoto, preden bo prepozno.
OK, ne bom "poetila", se bom raje pretvarjala, da ima dejstvo, da sem ene 12 let starejša, pomen: ko sem bila jaz otrok/najstnica/mlada punca, je bilo vse skupaj še slabše. Res. Če samo pomislim na stisko, ki izhaja od tega, da si si bil prisiljen izdelati notranji sistem razmišljanj in opisov za vse, kar vidiš okrog sebe, pa ni nikjer nikogar, s katerim bi lahko govoril o tem, ker okolica praviloma niti slišati noče za tovrstne meta pogovore ... potem se dandanašnji vsaj lahko precizno pogovarjamo o stvareh, kar se meni zdi nujna potreba. Aja, poleg spanja.
Seveda te moje izkušnje ne bodo tolažile, zato ti naj izdam, da sem zaprosila za vpis v evidenco volilcev, če bo prišlo do referenduma. Da sem skoraj umrla od naporov, ko mi je crknil PC, da pa je ta novi zdaj naštiman, boljši in cenejši od starega ind življenje gre naprej ... Včasih je dovolj, če smo preprosto dejavni, tudi če se nam za trenutek zdi, da je vse skupaj šmarn. Mogoče pa ni :-)
(sori za tole)
Seveda, zasuk v zasebnost je dober odgovor in odziv na občutek nemoči ob vsem tem gledanju ven, ampak a ni to malo preveč enostavno? Vem, druga možnost je aktiviranje, dejavnost, osebna in javna. So še druge možnosti, seveda, ampak apatična ne želim biti, kakor koli drugače skrajnostna pa tudi ne.
OdgovoriIzbrišiPosledice izstreljenih semenčic :) so seveda krasen smisel in lepota in navdušenje (brez njih bi po mojem takšnih objav kar mrgolelo na blogu! ;)). Ampak ne želim in mislim, da ne smejo biti edini smisel in razlog, motivacija, da moram najti to drugje. Saj, v sebi, kje pa drugje. No, mogoče še v kuhanju in pečenju. Torej v svojem svetu. :)
Ja, vem, z leti gre lažje. To mi govorijo že od enega 12-leta. V nekem smislu je res, ampak še ni "idealno". :) Ja, na srečo se lahko pogovarjam o tem, celo doma z možem (in morda še z eno osebo, kar se mi zdi noro dobro!). In res, zanimivo je, da se vsak tak pogovor vedno zaključi s tem, da je treba biti dejaven, se zaposliti, delati (pa tudi razmišljati, seveda). Morda ni bil tisti zloglasni Arbeit macht frei tako napačen (če vzameš to samo kot napis, brez vsega ozadja, o tem ne želim, sem že dovolj razočarana nad človeštvom in svetom).
V glavnem, ja, vem, da imaš prav.
Poleg tega je pa zdaj dejansko posijalo sonce in se mi vse skupaj zdi spet drugače. :) O jzf, ti enostavno malo vremensko pogojeno bitje...
:-)
OdgovoriIzbrišiV resnici nisem vedno prepričana, da je odgovor v aktivnosti - velikokrat se mi zdi, da je edini razlog za to, da je svet slab v tem, da smo ljudje neumni in napuhli. Naslednja logična misel je potem: in v čem je potem smisel truda?
OdgovoriIzbrišiAmpak do sedaj se je (slučajno?) vedno izkazalo za bolje, orjati naprej.
Včeraj sem orank športala, danes pa sem prvič naredila, erm, lazanjo. No ja, vzela sem po 2 lista iz škatle, kombinirala s smetano in obarjeno zelenjavo in sirom, pa je bilo vse skupaj kljub neznanju dobro. Kadar nimam pojma, pa stvari vseeno približno uspejo, bi kar predla ... Si morš mislit, alcessa se ni pretrgala na dvoje, pa vseeno obstajajo lepe stvari, neodvisno od njene pomembne osebe? (takšni dokazi vesolja so mi všeč)
Zadnjič nisem mogla komentirati, pa sem hotela samo napisati, da si mi navedla zelo zanimivo povezavo in da sem kljub manipulacijam vesela, da knjige mojega otroštva niso bile cerkveno navdahnjene ...
Sem pa potem nabavila Peraultovo Petit Chaperone Rouge in vse presenečena ugotovila, da volk Rdečo kapico požre, lovca pa od nikoder. ? :-D
Jah ne vem, če delaš in si zaposlen, potem imaš če ne druge manj časa, da vidiš vse te grdobije naokrog, in energije, da bi se s tem res intenzivno ukvarjal. Ampak ja, stran pa tudi ne moreš gledat in se čisto zapret v svoj svet. Na koncu je seveda človek vedno sam in mora pač nekako za svojo rit (in malo širše no) skrbet. Ampak smo tudi del družbe in mesta in države in sveta in tega pač ne moremo zanikati ali se delati, da se nas tisto zunaj ne tiče. Ah, saj nikamor ne pridem, se samo v krogu vrtim, ko začnem tako razmišljati.
OdgovoriIzbrišiBi bil že čas, da grem kuhat, da se malo sprostim. :D
Čestitke za lazanjo! :) Mi jo pogosto delamo in menda je to ena od stvari, ki jo znam najbolje narest ;) (delam brez smetane, bešamel samo iz masla, moke, mleka ... ampak verjetno ti česa od tega ne ješ, ne?)
Tja, na žalost pri družbenem udejstvovanju nimamo nobenega vpliva na svoj uspeh (ne vedno, samo prevečkrat), poleg tega vse kaže, da ogromen del ljudi potrebuje slab svet (v kakršnem koli pomenu besede, ki te najbolj jezi), zato lahko velikokrat ostane le pri lepih gestah, ki nas znajo osrečiti, niso pa koristne.
OdgovoriIzbrišiOdvisno pač :-) Ampak časa pa res ni. Včasih še za kaj drugega ne. Recimo, da si se pred skoraj 6 leti preselila čisto nekam drugam, pa e zdaj z izjemo hribov svoje okolice skoraj ne poznaš :-( pa ti zaradi tega ni preveč hudo ... :-)
Bešamel naredim tudi sama, vendar zelo redko, v glavnem kot omako k zelenjavi. Lazanje nisem velikokrat jedla, vsekakor pa bi bila "prava" vegetarijanska lazanja preveč za kosilo čez teden, ko mora biti želodec sposoben tiho molčati pri delu, v soboto, ko pucava in nisva lačna velikih zadev, velikokrat pa tudi v nedeljo, ko se človek ne gre basat samo zato, ker je nedelja. No, včasih že. :-) Napredek je že to, da sva pojedla tudi tisto testo in ugotovila, da je fajn.
Je pa mož red kratkim enkrat nekje jedel lazanjo z mesom in mu je bila bolj všeč kot povprečna vegetarijanska (preveč sira, testa in maščob na kupu), tako da bi mu bila najbrž všeč tudi tvoja.
Ok, še ne kuhraski komentar: Zanimivo, jaz pa bešamel uporabljam samo pri lazanji ;) Sicer pa delam največkrat zelenjavno - bučke&paprike&melancani ali pa špinačno/blitvino s skuto. Potem tudi veliko bolj z veseljem pojemo občasno mesno ;)
OdgovoriIzbrišiZadnjič je moj naredil domače testenine in rezance za juho in sva se pogovarjala, da bi čisto komot tudi za lazanje sama naredila plahtice, ampak mi tisto predhodno kuhanje ne diši najbolje, po mojem bi se sigurno opekla pri prestavljanju iz lonca v pekač - tako da sem čisto navdušena nad Barillinim paketom testa. Zadnjič mi je uspelo v 40 minutah sestaviti in speči lazanjo (sem imela pa že blanširano špinačo), kar je absolutni rekord. Ampak ja, med tednom je že to absolutno preveč časa za kosilo ...
Hm, en dan sem prepozna, pa zdaj ne vem, ali naj komentiram blago eksistencialístično krizo ali naj napišem nasvet za pripravo ponarejene lazanje na način zaposlene gospodinje.
OdgovoriIzbrišiEh, za hrano je treba manj miselnega napora in tipkanja v časovni stiski med bojem z deadly lionsi: do polovice skuhaš široke rezance, odcediš, vmešaš vse, kar bi lično zložila v lazanjo, nadevaš v pekač, malo potlačiš, preliješ z bešamelom, potreseš parmezan, vtakneš v pečico. Uspeh zagotovljen. (Jaz pa tudi Barilline plahtice namočim za minuto v vrelo vodo, se mi je že zgodilo, da kakšen vogal ni bil dobro potunkan, pa sem dobila ven rjavo surovo trdo trikotno pašto na vogalih, bljak.)
Uh, K ... za to sem že slišala. Ampak jaz temu ne morem potem reči lazanja :) pol je zloženka/nametanka! ;) Očitno sem imela že od otroštva naprej "preresno" šolo kuhanja (pri teti v It), tako da se ene stvari pri meni pač zacementirane v klasiko in "tako se to dela". Pa še to smolo imam(o), da smo pri nas vsi kar malo občutljivi na hrano in hočemo v največji možni meri samo tiste prave zadeve (beri: smo prehransko presrani).
OdgovoriIzbrišiV izogib trdim vogalom moraš pa bešamel na vsako plast testenin lepo na tanko (vsaj mi, ki nimamo prav radi bešamela) in natančno (perfectionist speaking) namazati z bešamelom ... :)