Muzika za hude čase

Mogoče sem že objavila, mogoče še ne. Ko imam veliko dela in mi začnejo sive celice kravžljati še različna razpredanja o življenju in obstoju (ja, timing mora biti), si zavrtim tole. Malo cukra ne škodi.

It's ok, and supergirls just fly ... 

Popolno otroštvo

Zadnjič smo v pogovoru s kolegi in kolegicami v službi (do +/-30 let) spet enkrat ugotavljali, kako so se časi spremenili, kako ni nikjer videti otrok (recimo šoloobveznih), kako smo mi v našem otroštvu ves čas viseli zunaj in bili posledično vedno kaj pobuškani, popraskani, z vsaj petimi najboljšimi prijatelji ali najhujšimi sovražniki - odvisno od obdobja, seveda pa smo vse sami urejali med sabo, staršev nismo niti vpletali v naše zgodbe, ampak smo bili sami gospodarji sveta in soseske in otroških iger. 

Starši so nam zaupali, da se bomo držali navodil (samo do tam, samo do takrat), vedeli smo, da se z neznanci ne govori, da se znance pozdravlja, da se živali ne nadleguje in da ne smemo na cesto. Kolegica je pripomnila, da jo je enkrat zaradi nepazljivosti oplazil avto in da je samo tekla stran, kolikor je mogla (voznik pa za njo, ker ga je skrbelo, da je ni kaj poškodoval), in da doma več let ni povedala za ta incident, ker je vedela, da se ne bi smela zadrževati v bližini ceste, če pa že, pa le ob skrajnem robu. 

Skrajen primer, ampak se mi zdi, da dobro kaže na to, kako smo mi rasli v časih, ko so nam starši zaupali, ko se jim ni bilo treba nenehno ukvarjati z nami, ko smo otroci vedeli, da moramo samo urediti vse naloge in obveznosti za šolo, potem pa lahko šibamo ven in uživamo. Ko smo mi prevzemali odgovornost za naša ne/ravnanja. Bili smo kot ptički na veji, ampak seveda tudi z obveznostmi. Nekajkrat na teden smo imeli kakšno obšolsko dejavnost, kaj v domačem kraju, kaj v sosednjem (takrat smo se otroci še vozili z avtobusi, ali pa smo se s starši drugih otrok dogovorili, da vsak teden eden pelje...), ampak vse skupaj je bilo veliko bolj uravnoteženo, normalno.

Kaj pa danes? Res so se časi spremenili, res je veliko več prometa, ampak manijaki so bili tako takrat kot danes. Samo da danes otrokom jemljemo samostojnost, jim na poti v šolo nosimo šolsko torbo (če jih že ne peljemo tja kar z avtom), jim organiziramo čas, jih vodimo sem in tja, ko pa so slučajno doma, velikodušno odstopamo računalnik ali celo nabavljamo osebne računalnike, pod pretvezo, da jih nujno potrebujejo za šolo. Jim v sobo namontiramo televizor z dvd predvajalnikom, da jim ne bo treba trpeti, ko starši gledamo dnevnik (zgroženo sem izvedela, da imajo nekateri otroci to "srečo" že pri 4 letih ... ). V šoli jim ni treba sodelovati in delati, ker itak vedo, da bodo lahko doma vse skupaj vključno z domačo nalogo predelali s starši, ki jim bodo seveda tudi redno priskočili na pomoč pri delanju plakatov in podobnih izdelkov. Če bo pri kakšni snovi res hudo, bodo itak poskrbeli za inštrukcije, o kakšni razredni pomoči pri sošolcih pa menda ponekod že dolgo ni ne duha ne sluha.

Seveda karikiram in posplošujem in res trdno upam, da to ne velja za vse, ampak menda je to kar opazen in vse pogostejši trend. Sploh kar zadeva vpletanje staršev v šolsko delo otrok - in potem se tisti otroci, katerih starši jim "nočejo" pomagati, ker mislijo, da ni potrebno in se to pač ne dela, počutijo manjvredni, večkrat pa so potem tudi "kaznovani", ker njihovi plakati in izdelki pač niso tako popolni in odlični kot izdelki (staršev) njihovih sošolcev. Grozljivo.

Se lahko vprašam, zakaj točno imamo otroke? So otroci projekt staršev? S samo tekmovalnostjo in "dokazovanjem" sposobnosti nimam težav, ampak da se v "tekme" otrok vpletajo starši, se mi zdi pa višek nedopustnosti. Ko tako gledam nazaj na svoje otroštvo, sem lahko le hvaležna svojim staršev za način, na katerega so me vzgajali, čeprav se takrat nisem vedno z vsem strinjala in se mi je zdelo največja krivica, da moram pa jaz sama to in to narediti za šolo ali v gospodinjstvu. Hvaležna, da niso imeli popolnega nadzora nad mojim življenjem, da so mi pustili, da sem se sama opekla in pridobila buške, kjer in ko je bilo to potrebno. Da so moje obšolske dejavnosti moja stvar, za katero bom "žrtvovala" svoj čas, pa tudi kak del svojih prihrankov, če bo treba (od nakupa inštrumenta do vožnje z avtobusom). Da stvari niso samoumevne, ampak da je za vse potrebno nekaj truda in volje.

Ne, danes ni tak čas. Za otroke mora biti vse le najboljše in popolno. Zanje se odločimo, ko imamo vse "pošlihtano", da se jim lahko v celoti posvetimo in se cele dneve oziroma popoldneve in večere, ko pridemo iz službe, ukvarjamo z njimi. Vse jim kupimo, vse prinesemo "pod rit", jih vpišemo na to in to srednjo šolo, kjer bodo imeli takšne in takšne predispozicije za vpis na takšno in takšno fakulteto. Ko so težave z uspehom, se takoj angažiramo in urgiramo pri profesorjih, pišemo opravičila in moledujemo za nove priložnosti (ja, tudi na fakulteti). In potem se čudimo, da nimajo odnosa do ničesar in nikogar, da se še pri tridesetih oklepajo domačega ognjišča in niso sposobni postaviti na svoje noge.

Vem, bezljam od ene teme k drugi, to so zapleteni sociološko-kulturološki in pedagoški pojavi in procesi, ki jih gotovo niti približno ne razumem. Ampak če imam prav ali ne, mislim, da otrokom danes ni nič huje ali slabše, kot je bilo nam, k večjemu nasprotno. Naj imajo svoje otroštvo, naj pustijo svoji domišljiji in talentom prosto pot, naj se učijo tudi na svojih napakah, pa čeprav boli (njih in nas), naj (z)rastejo v samostojne in odgovorne odrasle.

ps: čez dvajset let me pokličite in vprašajte, kako kaj moji otroci in ali se še držijo domačega ognjišča ... ;)

Petkov posladek

Ker je konec še enega hudega delovnega tedna in smo bili bolj ali manj pridni in uspešni (ccc, eno obveznost sem le preložila na naslednji teden ... ), se lahko mirne vesti malo slikovno* posladkamo. :) Pa lep vikend!

Odličen pravi kraški pršut ... ki se kar topi v ustih ...

s kozarcem domačega rujnega terana  - hvala N za kraške dobrote!

In za konec slovenski mehiški flan ... prvemu poskusu bodo gotovo sledile ponovitve!

* eksponati so bili žal že pokonzumirani