torek, 24. januar 2012

Popolno otroštvo

Zadnjič smo v pogovoru s kolegi in kolegicami v službi (do +/-30 let) spet enkrat ugotavljali, kako so se časi spremenili, kako ni nikjer videti otrok (recimo šoloobveznih), kako smo mi v našem otroštvu ves čas viseli zunaj in bili posledično vedno kaj pobuškani, popraskani, z vsaj petimi najboljšimi prijatelji ali najhujšimi sovražniki - odvisno od obdobja, seveda pa smo vse sami urejali med sabo, staršev nismo niti vpletali v naše zgodbe, ampak smo bili sami gospodarji sveta in soseske in otroških iger. 

Starši so nam zaupali, da se bomo držali navodil (samo do tam, samo do takrat), vedeli smo, da se z neznanci ne govori, da se znance pozdravlja, da se živali ne nadleguje in da ne smemo na cesto. Kolegica je pripomnila, da jo je enkrat zaradi nepazljivosti oplazil avto in da je samo tekla stran, kolikor je mogla (voznik pa za njo, ker ga je skrbelo, da je ni kaj poškodoval), in da doma več let ni povedala za ta incident, ker je vedela, da se ne bi smela zadrževati v bližini ceste, če pa že, pa le ob skrajnem robu. 

Skrajen primer, ampak se mi zdi, da dobro kaže na to, kako smo mi rasli v časih, ko so nam starši zaupali, ko se jim ni bilo treba nenehno ukvarjati z nami, ko smo otroci vedeli, da moramo samo urediti vse naloge in obveznosti za šolo, potem pa lahko šibamo ven in uživamo. Ko smo mi prevzemali odgovornost za naša ne/ravnanja. Bili smo kot ptički na veji, ampak seveda tudi z obveznostmi. Nekajkrat na teden smo imeli kakšno obšolsko dejavnost, kaj v domačem kraju, kaj v sosednjem (takrat smo se otroci še vozili z avtobusi, ali pa smo se s starši drugih otrok dogovorili, da vsak teden eden pelje...), ampak vse skupaj je bilo veliko bolj uravnoteženo, normalno.

Kaj pa danes? Res so se časi spremenili, res je veliko več prometa, ampak manijaki so bili tako takrat kot danes. Samo da danes otrokom jemljemo samostojnost, jim na poti v šolo nosimo šolsko torbo (če jih že ne peljemo tja kar z avtom), jim organiziramo čas, jih vodimo sem in tja, ko pa so slučajno doma, velikodušno odstopamo računalnik ali celo nabavljamo osebne računalnike, pod pretvezo, da jih nujno potrebujejo za šolo. Jim v sobo namontiramo televizor z dvd predvajalnikom, da jim ne bo treba trpeti, ko starši gledamo dnevnik (zgroženo sem izvedela, da imajo nekateri otroci to "srečo" že pri 4 letih ... ). V šoli jim ni treba sodelovati in delati, ker itak vedo, da bodo lahko doma vse skupaj vključno z domačo nalogo predelali s starši, ki jim bodo seveda tudi redno priskočili na pomoč pri delanju plakatov in podobnih izdelkov. Če bo pri kakšni snovi res hudo, bodo itak poskrbeli za inštrukcije, o kakšni razredni pomoči pri sošolcih pa menda ponekod že dolgo ni ne duha ne sluha.

Seveda karikiram in posplošujem in res trdno upam, da to ne velja za vse, ampak menda je to kar opazen in vse pogostejši trend. Sploh kar zadeva vpletanje staršev v šolsko delo otrok - in potem se tisti otroci, katerih starši jim "nočejo" pomagati, ker mislijo, da ni potrebno in se to pač ne dela, počutijo manjvredni, večkrat pa so potem tudi "kaznovani", ker njihovi plakati in izdelki pač niso tako popolni in odlični kot izdelki (staršev) njihovih sošolcev. Grozljivo.

Se lahko vprašam, zakaj točno imamo otroke? So otroci projekt staršev? S samo tekmovalnostjo in "dokazovanjem" sposobnosti nimam težav, ampak da se v "tekme" otrok vpletajo starši, se mi zdi pa višek nedopustnosti. Ko tako gledam nazaj na svoje otroštvo, sem lahko le hvaležna svojim staršev za način, na katerega so me vzgajali, čeprav se takrat nisem vedno z vsem strinjala in se mi je zdelo največja krivica, da moram pa jaz sama to in to narediti za šolo ali v gospodinjstvu. Hvaležna, da niso imeli popolnega nadzora nad mojim življenjem, da so mi pustili, da sem se sama opekla in pridobila buške, kjer in ko je bilo to potrebno. Da so moje obšolske dejavnosti moja stvar, za katero bom "žrtvovala" svoj čas, pa tudi kak del svojih prihrankov, če bo treba (od nakupa inštrumenta do vožnje z avtobusom). Da stvari niso samoumevne, ampak da je za vse potrebno nekaj truda in volje.

Ne, danes ni tak čas. Za otroke mora biti vse le najboljše in popolno. Zanje se odločimo, ko imamo vse "pošlihtano", da se jim lahko v celoti posvetimo in se cele dneve oziroma popoldneve in večere, ko pridemo iz službe, ukvarjamo z njimi. Vse jim kupimo, vse prinesemo "pod rit", jih vpišemo na to in to srednjo šolo, kjer bodo imeli takšne in takšne predispozicije za vpis na takšno in takšno fakulteto. Ko so težave z uspehom, se takoj angažiramo in urgiramo pri profesorjih, pišemo opravičila in moledujemo za nove priložnosti (ja, tudi na fakulteti). In potem se čudimo, da nimajo odnosa do ničesar in nikogar, da se še pri tridesetih oklepajo domačega ognjišča in niso sposobni postaviti na svoje noge.

Vem, bezljam od ene teme k drugi, to so zapleteni sociološko-kulturološki in pedagoški pojavi in procesi, ki jih gotovo niti približno ne razumem. Ampak če imam prav ali ne, mislim, da otrokom danes ni nič huje ali slabše, kot je bilo nam, k večjemu nasprotno. Naj imajo svoje otroštvo, naj pustijo svoji domišljiji in talentom prosto pot, naj se učijo tudi na svojih napakah, pa čeprav boli (njih in nas), naj (z)rastejo v samostojne in odgovorne odrasle.


ps: čez dvajset let me pokličite in vprašajte, kako kaj moji otroci in ali se še držijo domačega ognjišča ... ;)

5 komentarjev:

  1. Kar malce me strese, ko berem, kako zelo so ali morajo biti starši prisotni v življenju svojih otrok ... Recimo dejstvo, da so govorilne ure za starše na (nemških) fakultetah vse bolj običajne ...

    Kot čisto ta prava znanstvenica si omenila točke, ki jih ne vključuješ ali opisuješ podrobno, ker niso najpomembnejši del izjave tvojega zapisa ali se ravno ne misliš ukvarjati z njimi (ja, ni še tako dolgo, da sem pisala magistrsko in v skladu s pravili znanstvenega pisanja počela isto) ... K zapisu samemu nimam česa dodati, zdi se mi precej v redu, da se opozarja na to. Kot podrobnosti ob robu, če že h glavnini nimam česa za povedati, bi dodala, da je bilo kljub svobodi precej situacij, za katere bi bilo bolje, da bi se odrasli bolj "pobrigali za nas".
    Na primer dejstvo, da nikogar ni zanimalo, ali se otroci med predolgimi obiski, ko ni bilo kaj za delati, poslušati ali odgovarjati, ne dolgočasimo ... Tistega dolgčasa ne bom tako hitro pozabila - sem pa zato v tujih bajtah brala njihove cajtnge, kaj čem drugega.
    Ravno tako sem se parkrat znašla v nevarnih situacijah, nad katerimi se lahko muzam samo, ker sem preživela, sosedova punčka, ki jo je bratec zakuril v skednju, pa se pač ne more pogovarjati o tem ... Pa dejstvo, da sem se bila prisiljena pobrigati zase in ker mi je to uspevalo, zaradi tega nisem bila preveč priljubljena (obstajajo področja, kjer ne marajo neodvisnih, "pametnih" punčk) ...
    Vseeno: z današnjimi otroci ne bi zamenjala za nič na svetu. Da nekdo drug v takšni meri živi tvoje življenje, se mi zdi naravnost grozljivo. Tudi zato, ker poznam primere, kjer se starši vmešavajo, pa niso dovolj primerni/sposobni za to, zato otroci trpijo in bi dejansko bilo bolje, da bi bili prepuščeni sami sebi ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Ojej. Ja, so skrajnosti in so nesreče, pri katerih se vprašaš oz. veš, da bi jih lahko preprečil, če bi bil zraven. Ampak marsičesa pa tudi ne moreš preprečiti, niti ko si zraven, nasprotno pa lahko preprečiš tudi marsikatero koristno lekcijo, če si preveč zraven ... saj razumeš.

    Tega dolgčasa je bilo tudi pri meni neomejeno, ampak se mi zdi, da se je pogosto prav iz tega dolgača rodilo kaj zanimivega, kaka nova igrica, kaka fina pogruntavščina. Jaz sem malo alergična, ko mi kdo začne govorit, otrok ne sme bit dolgčas ;) po mojem je ravno to motor za radovednost, razmišljanje, domišljijo - ampak ja, tisti trenutek, preden se to porodi, je grozno :D

    Pa to, da se otrokom nič ne sme zgodit in da jih nikoli nič ne sme bolet ... Zadnjič je neka predavateljica razlagala, da imajo nekateri otroci na taborih, ki jih vodi, s seboj več pripomočkov za prvo pomoč kot samo vodstvo, da točno vedo, kdaj rabijo fenistil, buscopan in sterilno prevezo ... Kar je po eni strani dobro, seveda, po drugi pa kaj jih s tem učimo (in farmacevtske družbe si manejo roke, itak). Je življenje res čisto vedno brez vsake bolečine? Se ne da včasih tudi malo potrpeti? Rabi vsaka ranica obliž (tudi če je prikupno porisan z Medvedki Puji)? ;)

    Ne vem, no, se mi zdi, da pri vsem pozabljamo na tisto zlato razumno sredino. Pozornost in prisotnost staršev sta seveda ključni, veliko stvari pa je treba enostavno preživet in prebolet (al sem pa kljub mlajši generaciji še vedno stare šole, da se počasi in skozi trnje daleč pride...) :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, seveda. Saj pravim: točno tako je, kot opisuješ. Na enem skrajnem robu so otroci, čigar starši so tako vsiljivo prestrašeni, da si mulci prav ničesar ne upajo sami, ker jim to takoj sproži hormone strahu, ki so se jih priučili pod vplivom staršev. Kar je precej huda stvar.

    Pa ker sem zgoraj omenila tudi, da samo dodajam majhne zadeve: seveda mi izven obiskov ni bil dolgčas, če so me pustili samo, ravno nasprotno! Spadam med potomce bivših kmečkih družin in smo vsak vikend preživeli na kmetiji od babice, kjer sem tudi delala. Ker pa ni bilo prisile in ne pametne televizije, je vse skupaj bilo precej kul. Precej tekanja naokrog, precej narave (kjer vedno ful dogaja :-)), nekaj odgovornosti za opravljeno delo, tako da si sam sebi pomemben :-) Vseeno je bilo preveč situacij, ko se je poznalo, da smo otroci nepomembni, pa nismo mogli početi česa posebnega, na primer na obisku. Ne morem iti neki teti brskat po omarah, v pogovore me tudi niso vljučili, tako da ...

    Osebno sem mnenja, da pameten starš lahko najde pametno zlato sredino. Problem je samo v tem, ali je pod pritiskom množice sploh dovoljeno biti pameten starš ...

    OdgovoriIzbriši
  4. "Problem je samo v tem, ali je pod pritiskom množice sploh dovoljeno biti pameten starš ..." točno to.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, po mojih opazovanjih je tudi to velikokrat precejšen problem. Sem namreč mnenja, da bi okolica (se pravi drugi starši in nestarši) staršem morala smiselno stati ob strani, kar pomeni tudi odsotnost nesmiselnega pritiskanja, namesto tega pa je velikokrat ravno obratno: filistroznost, psihopatija, pametovanje, obiranje ... da glava boli. Pa vsak bi bil vzor. Pa vsi vse bolje vedo. (namenoma posplošujem in pretiravam najhujše pojave, da izrazim svoj gnev ...)

      Izbriši