Po-oddih?

Dva tedna po zaresnih počitnicah sta bila divja in naporna, preveč obremenjena z računalnikom in telefonom (2 tedna odklopa hitro naredi svoje), tako da sem od prejšnjega četrtka, ko sem začela drugi del dopusta (izkoristit, kar ponuja država, do zadnje ure in dneva! .... je rekla gospa iz kadrovske), čisto namensko odrinila prenosnik v najtemnejši kot sobe. And I like it!

Sploh pa, kdo pri zdravi pameti bi v osmem, skoraj devetem mesecu preživljal čas za računalnikom ob dveh živahnicah (ne, tudi vročina jima ne pride do živega! :-×), gorah perila in drugih pralnih zadev, ki se na tem toplem soncu super sušijo  (tepihi, blazine, prevleke ipd.), velikih polnih ajmarjih svežega sadja in zelenjave, novih pohištvenih kapacitetah, ki jih je treba ustrezno zapolniti in se vsaj pretvarjati, da je zdaj pa le ustvarjen tisti edini pravi vesoljni red (pha, v otroški sobi?! optimistka!), ob toliko študijskega zanosa - za razmišljanje in nabavo študijskega čtiva, kolikor ga nisem premogla v obeh preteklih letih skupaj... aja, sem pozabila omeniti, da (še) nimamo klime. Skratka, ne utegnem zbrati misli, zato po mojem iz strahu niti v tistih redkih prostih trenutkih miru in tišine raje sploh ne dvignem pokrova računalnika, ker vem, da bi se hitro izgubila v sodobnem bermudskem trikotniku ali celo večkotniku.

Ps:  Mož temu stanju pravi nosečniška zamaknjenost in odsotnost, jaz pa samo mislim, da se je ob v lastnem ritmu migajočem trebuhu (ja, alien like) tezko osredotočiti na kar koli drugega .... (razen razmišljanja, kje hudiča so tiste škatle z mini bodiji, žabicami in ostalimi miniaturnostmi in kako naj jih spravim do stroja, ne da bi spet morala zatežiti možu, ki jih v kleti itak ne bo našel...)

Ps2: Ok, priznam, tale objava je nastala na pametnem telefonu, ki ga res lahko uporabim za marsikaj (ko sem osredotočena), ampak če naj tooooliko časa zapravim za eno samo bz objavo, bom pa že raje prenosnik zalaufala!

Barve, zvoki in okusi počitnic

Čeprav smo že tretje leto zapored dopustovali na istem kraju in v isti hišici, bi težko rekla, da smo se česa naveličali. Verjetno nasprotno, hčerki znano in domače pomirja in navdušuje, pa tudi za preostali del družine so priprave na že znano okolje manj naporne in stresne.

Pogled z vrha hriba je še vedno dih jemajoč, zvok škržatov z vonjem po morju in oljkah tudi vsakič znova prevzame. Mir. Odklop. Čas. Zase, za družino, za mir, počasno pretakanje minut misli v vakumu niča. Brez slabe vesti. Res, letos, se mi zdi, je bil dopust v znamenju zavedanja toka časa, ostrenja čutil, umirjanja, prevetrevanja zgornjega nadstropja. Neprecenljivo. Nujno. To je smisel počitnic, mar ne?

Po-dopustniški preblisk

Letos dopust ni bil ravno brezskrben, ker sem pustila eno reč za dokončat. Ker so nas napadale ose in je bilo treba ves čas pozorno gledati pod noge in v vilico in globoko dihati in se umirjati. Ker imam tednom nosečnosti primerno bujno domišljijo in kar nekaj bolj ali manj vztrajnih lažnih popadkov (ali ima služba za hitno pomoć tudi kak čoln, ki te lahko prepelje čez kanal, ali bi pač rodila kar tam na otoku, po robinzonsko, kot se za robinzonski dopust spodobi?). Take in podobne so mi švigale po mislih, pa jih nisem niti upala izustiti, da ne omenjam norih sanj.
Ampak kljub temu je bilo vredno. Vsake minute in osjega pika.

Zdaj grem pa nazaj v drugače brnečo realnost, napolnit še en stroj perila in se poskušat prebiti čez elektronsko pošto.