Že pol svečke

Ja, že! Ne vem, kako je mogoče, da čas tako hitro teče, ko pomislim, da je žganc že pol leta z nami, mi res ni nič jasno. Po drugi strani pa imam včasih občutek, da ga imamo že od vedno, tako dobro paše k nam! :) 

Sicer tega pol leta žal sovpada z veliko in dolgotrajnimi boleznimi, kar mi ni in ne more biti všeč, sem se pa s tem zdaj že sprijaznila. Ne zmorem se več upirati, nenehen strah pred boleznimi in panika, sta prav kontraproduktivna in morda celo zajinxata vse skupaj, zato sem zdaj enostavno srečna (mi hodi bolj po glavi at peace, pa je moj prevajalski možgan zgleda zakrknil), čeprav pogosto utrujena in zmozgana in bi si kdaj želela malo več miru in časa samo za mojega malega princa (jaaa, priznam, tako je to). 

Ampak njemu je super, da ima starejši sestrici blizu, tako rad ju opazuje, se z njima pogovarja, se jima na polno reži in ju spoznava, najraje čisto od blizu. Seveda posledično ne gre brez cukanja, ščipanja in praskanja, žal pogosto v obe smeri, jima vedno znova dopovedujem, da je premajhen in da nima občutka, da ju noče nalašč cukati/praskati/stisniti. Počasi bosta že razumeli, on pa tudi.

Trenutno je največji hit glasno vriskanje, ki sicer para ušesa, je pa menda izraz navdušenja in veselja, dokler ni že prehudo in se sprevrže v jok. Tega pa ni veliko, naš princ je res pravi dobrovoljček in se veliko smeji. Seveda, ko ne spi ali se doji ;)

Začetek aka. tekaški dnevnik I-1

Že dolgo so me srbele pete, pa ne samo za plesat. Po porodu sem si zastavila, da bom najprej počakala, da se kilogrami malo izgubijo in pridem na svojo približno težo, potem pa spet postopoma začnem teči, če ne prej, pa s pomladjo. No, zima ni bila bogvekaj in po vremenu bi lahko že zdavnaj začela. Ampak malo me je bilo strah, ker so kilogrami še ostali, kolena so občutljiva, predvsem pa imam še malo težav s koordinacijo dnevnih opravil in obveznosti. Po pravici povedano, pa sem verjetno le rabila "eno brco v rit", da se zmigam.

In sem jo dobila, no, tako blago in virtualno. Anita je taka gajstna mamica in ob svojem tekaškem povratku je k teku pozvala še druge, ki bi rade začele. Počasi in postopoma. Odprla je tudi skupino na Facebooku in zadeve so zaštartale.

V soboto je bil krasen dan za začetek, ne samo da je bil naš praznik, ampak vreme je bilo naravnost odlično za razmigavanje v naravi! Ker imam zjutraj še malo preveč težav s sestavljanjem, sem se odločila, da bom svoj prvi trening opravila malo pozneje, ko bodo šli otroci počivat. In uspelo mi je, vzela sem si dovolj časa še za ogrevanje in malo raztegovanja, potem pa izmenjaje počasen tek in hoja. Na začetku se mi je zdelo, da bi lahko tekla dlje, a sem vesela, da sem se držala predpisane minute, saj sem tako brez težav zdržala tudi vseh 12 ponovitev, brez posebnega naprezanja in, kar je še pomembneje, brez kakih bolečin in neprijetnosti. Odtekla&odhodila sem svoj običajni tekaški krog in neizmerno uživala.

Domov sem prišla s tako širokim nasmehom in toliko energije, da bi gore premikala. In komaj čakam na naslednji trening, če bo sreča mila (beri: bo mož dovolj zgodaj doma), že danes! :)

AFŽ

Drage dame,

na ta naš dan virtualno podarjam en tak pisan pomladni šopek (ki je sicer star že en teden, ampak kar dobro zgleda, ne, in super se mi zdi, da je zdržal tako dolgo...).

In hkrati vam želim, da ne bi nikoli pozabile na to, kako pomembne smo in kako se ne smemo pustit. Nikoli. Nikomur.

V hitrem prevodu: Ne pozabite, da je dovolj že politična, gospodarska ali verska kriza, pa bodo pravice žensk znova postavljene pod vprašaj. Te pravice niso nikoli zares pridobljene. Vse življenje morate ostati pozorne.