Čisto zares

I am a very very lucky woman!

O tem sem že pisala, a se mi ne zdi nič narobe, če to ponovim oz. se mi zdi nujno, da to povem še enkrat in znova in ves čas, ker je čisto res.

Ko razmišljam, da potrebujem nove vire prihodkov, da se pripravim na konec svoje pogodbe o redni zaposlitvi, dobim nove prevode, pa prevode starih (že skoraj pozabljenih, a ne odpisanih) naročnikov, pa nove tolmaške ponudbe, ki jih kljub oddaljenosti, čudnem terminu (ja, v resnici bi morala intenzivno pisati doktorat), stroškom (na srečo mi nastanitev ljubeznivo ponudijo prijatelji, tako da vsaj to odpade), sprejmem.

Morda več, kot lahko prenesem, kaj vem. A trudim se, da bi obdržala vse niti v svojih rokah, predvsem pa v glavi. Določene stvari odložim, določene pospešim, iskrena sem z vsemi in imam najbolj razumevajočo mentorico na svetu.

In tu si seveda ne predstavljam, da ne bi imela tudi neomajne opore mojih nadražjih, zlasti M, ki me pri vseh teh "vragolijah" podpira, ker ve, da si tega želim in to tudi potrebujem (poklicno, še bolj pa osebno). Tamalim, ker mi povedo, da me bodo pogrešale, a ne jokcajo, naj ne grem … In staršem, ker znajo (hočejo, zmorejo) vskočiti, ko jih potrebujem za varstvo, prevoze in moralno oporo, da mi ni treba skrbeti.

Tako da si lahko potem 1200 km stran od domačih poti brez slabe vesti in za sprostitev (!) privoščim tudi odkrivanje novih poti, zraka in perspektive s tekaških stez (pločnikov, parkov) znanega-neznanega mesta. Life is good! :-)

Poskušam ne utopiti

otroka, ko mu zlivam litre fizioške v nosek … dodaten bonus: se vsaj "malo" izkašlja!

rož, ko jih po tednu dni končno opazim, kako se trudijo zbuditi mojo pozornost s povešenimi listki.

v obilici razburkanih misli (obveznosti, naključij, younameit), ki me na trenutke neusmiljeno butajo z leve na desno in se jim fučka, da so vmes ostre čeri … In občutek, da se ponavlja, me ne vara.

Zaposleno prehranjevanje

Kot sem že večkrat zapisala, sem velik privrženec hitrih in preprostih obrokov, ki tudi za zaposlene ne predstavljajo prevelikega napora in so povsem izvedljivi tudi sredi delovnega dne. Ampak sem in tja, se splača tudi malo bolj potruditi, bonus pa je še ta, da ponavadi lahko sadove takšneg truda uživamo še več dni. Tako sem se pred časom prvič (!) lotila pravega golaža, z mesom v kosih (ki sem ga morala sama razkosati in sem se zelo na hitro spomnila, zakaj v resnici ne maram delati z mesom, ker se počutim prav krvoločno), tistega golaža, ki ga kot otrok nikoli nisem marla. In še po receptu Gordana Ramsaya, ki mi gre sicer naravnost na živce, ampak s tisto novejšo oddajo, kjer kuha na domu in ob pomoči družinskih članov, se mi bo morda še prikupil. 

Skratka, enkrat sem bolj po naključju videla to oddajo (ker odkar pazimo na hrano, tudi manj prehranskega kanala vrtimo, logično), in ideja o tem, da golaž delaš v pečici se mi je zdela silno fajn. V resnici seveda sem vseeno kako uro pripravljala meso in vse sestavine, ampak potem, ko sem lonec (tisti s pokrovom, ki sem ga končno nabavila) vtaknila v pečico, se je že začelo pravo veselje. Vonjave so bile tako fine, da mi po skoraj treh urah niti ne bi bilo treba jesti, sem se že vonja dodobra naužila, ampak tudi okus je bil dober in meso mehko, kot mora biti. Če boste delali po tem receptu, morda pazite pri izbiri piva, da ne bo preveč grenko, ampak mene tudi to ni motilo (verjetno samo zato, ker mi naslednji dan ni bilo treba kuhati, niti razmšljati o tem …I'm lazy that way).