... in ko bi želela zavrteti čas naprej (aka. Where is the Fast Forward button when you need one)

Menda je bil ravno dan družine, ko sem spakirala kufer, pustila doma bolnega otroka in šla spet v svet. Kljub vsem novoletnim in vsakotedenskim zaobljubam se nisem mogla in še vedno ne morem znebiti občutka slabe vesti, pa čeprav nisem šla (teoretično) na dopust, ampak bom za svojo odsotnost (ki se je na koncu izkazala za ne-delo, spet) plačana (kot bi delala).

Ko sem možu povedala za ponudbo, ki je kakopak prišla v zadnjem hipu, je rekel, naj seveda grem, še preden sem razložila, koliko bi bilo stroškov in koliko neto izplena. Tudi potem se je izkazalo, da je koristi več kot izgube, celo v tem ekonomskem smislu, kar dandanes le ni nezanemarljivo. In tudi prijateljica me je samo vprašala, kaj bi bil moj instinktivni odgovor in da naj pač tako naredim. Je pa res, da je dan pred odhodom še zbolela hčerka in dobila antibiotike in sem torej še večji ego-zmaj, če vseeno kar grem in jo pustim v varstvu gospe, ki nam je v preteklosti že pogosto priskočila na pomoč, ji popolnoma zaupam in jo ima hčerka rada.

A razumsko sem se le prepričala, da bo vse v redu in da ni nič narobe, če sem na trenutke "egoistična" in postavim svoje poklicne/karierne prioritete pred svoje materinske prioritete in dolžnosti. Me pa še vedno moti in jezi že samo dejstvo, da o tem začnem razmišljati, da se takšna ambivalentna občutja sploh pojavljajo, da moramo ženske (ali tudi moški to počno?) vedno nekaj tehtati in se odločati, ali bomo bolj mame ali bomo bolj uspešne ženske v svojem poklicu, ki zgrabijo dobre poslovne priložnosti, ko se pojavijo.

Morda bi mi kakšen ekonomist znal na hitro preračunati, koliko je vreden moj čas, prosti ali delovni, kdaj se mi "splača" sprejeti ponudbe in kdaj so prihodki prenizki, da bi odtehtali materialne, časovne in predvsem čustvene vložke. Vendar se mi zdi, da tudi matematika na neki točki odpove. Je pa res, da ko ugotovim, da je nekaj izvedljivo, in se vse tako "poklopi", da od mene le ne zahteva nekega nečloveškega in nadnaravnega napora, se pač za nekaj odločim in zavestno preprečujem kakršno koli izpraševanje za nazaj, ali je bila odločitev pravilna ali ne. Običajno se to itak pokaže šele čez čas, iz tiste perspektive, ki jo v samem trenutku pač ne moreš imeti. Ampak v vsakem primeru ne želim obžalovati nobene odločitve, ker je po mojem vsaka dragocena in vsaka me pripelje do določene točke, da določen uvid, ki ga brez tega verjetno ne bi imela.

Je pa prav gotovo hudičevo težko. Krmariti med vsemi temi odločitvami in prevzemati odgovornost za svoje ravnanje. Posebej če ob vsem tem notranjem viharjenju pomisliš še na morebitno zunanjo percepcijo, torej kaj si bodo o tem/ tebi mislili drugi. Ampak na srečo, sem že dovolj stara, da lahko vsaj to drugo z nasmehom odmislim. In odštevam ure do takrat, ko bom spet stopila skozi domača vrata, odložila kovček in stisnila svoje najdražje.