V pričakovanju

A ni krasno, ko imaš na koledarju cel kup zvezdic, do katerih potem odštevaš dneve, se nanje pripravljaš in potem ko so že čisto blizu, te začne ščemet v trebuhu in se zaveš, da je vse čisto res, da se bo kmalu kmalu res zgodilo in te prevzelo in bo življenje spet še malo lepše in boljše.
V zadnjem času se koledar spet kar polni in včasih se mi zdi, da me samo te zvezdice držijo pokonci. Seveda ne samo dogodki - srečanja, pijačke, sladoledi, koncerti - po mojem imajo večjo vlogo ljudje, s katerimi so ti dogodki povezani, itak. Tiste prave zvezde.
Zadnjič sem se z mamo pogovarjala, kako malo je dejansko tistih oseb, ki jih imamo za prijatelje, ki nas imajo za prijatelje, ki se trudijo za skupni čas, za skupne vibracije, ki te pokličejo ali obiščejo oz. jih lahko pokličeš in obiščeš tudi čisto brez razloga. In je vse normalno. Ko sem bila mlajša (in še precej zelena, kar se odnosov tiče), se mi je zdelo, da je moj krog takšnih ljudi res velik, in potem sem sčasoma postajala vse bolj žalostna, ko so ti takozvani prijatelji začeli izginjat, kot v trenutni suši že počasi odpada porumenelo in porjavelo listje z dreves. Seveda sem za to večinoma krivila sebe (i like doing that), ampak zadnje čase mi je pridelalo, da se pač to zgodi, da se življenje dogaja, da včasih res ne moreš vplivat na to. In zdaj sem samo neizmerno srečna za tistih nekaj zvezdic, ki vztrajno svetijo na mojem obzorju. Ne vem, če se zavedajo, koliko mi pomenijo in kako jih rabim za svoje "duševno" zdravje. Nisem prav dobra z besedami, ampak upam, da jim bom enkrat uspela to povedati. Še bolj pa upam, da to tudi kažem, da se to čuti in vidi, da vedo, tudi če ostane neizrečeno.

Klasika

Letošnje poletje je izjemno pestro, prav vesela pa sem, da sva prejšnji teden z možem uspela obiskati tudi koncert klasične glasbe. Po "sto letih" spet malo klasike. Nenačrtovano, seveda, ker nisva vedela, da bova imela tri dni počitnic otrok. In potem sva tehtala - bi šla ali ne? Karti sta skupaj stali toliko kot en tank ... ki se letošnje poletje praznijo čisto prehitro. Ampak dejansko verjetno ni bilo dvoma, oba sva si že dolgo želela na kakšen koncert, ko sem popoldne po naključju prižgala radio in slišala napoved zanj, se mi je vse skupaj zdelo kot znamenje, ki ga je treba ubogat.

In tako sva šla v Filharmonijo, na koncert Komornega orkestra Franza Lizsta s gostoma pianistom Francescom Nicolosijem in flavtistom Claudijem Armanom. Pozabila sem, da je treba kupiti karte za balkon, če tistih v prvi polovici parterja zmanjka, saj je sedeti v zadnjih nekaj vrstah parterja v slabo zračeni dvorani zelo neprijetno, če ne celo mučno. Že ko se je dvorana napolnila, mi je bilo jasno, da bo treba na tenko dihat ali raje globoko in počasi in skoncentrirano, da mi ne bi bilo slabo (kot je res bilo proti koncu prvega dela poslušalki levo v parterju in ni mogla odpreti vrat - jih zaklepajo?!). Po začetnem nemiru v publiki, ki je trajal še potem, ko je orkester začel z Bartokovim Divertimentom za godala (torbice, pokrehavanje, kašljanje, in ja, mobiteli! mobiteli!!), sem se šele pri tretjem stavku bolj sprostila in začela uživati.

Orkester me je presenetil (čeprav je moj komentar glasbe seveda čisto laičen in povsem subjektivno obarvan na podlagi všeč mi je - ni mi všeč...). Orkester nima formalnega dirigenta, a zdelo se mi je, da se čutijo in čutijo glasbo na podoben način oz. so jo čutili, ker je bilo (večinoma) slišati res lepo in usklajeno, fasciniral me je njihov piano, tudi sicer so igrali res doživeto in pentakordi so me navdušili. Ko se jim je pridružil še pianist Nicolosi pri Lizstovi Malediction, mi je zaigralo pri srcu, na trenutke so mi šle kocine pokonci (ljubim Lizsta!), in ja, še prsti so me zasrbeli in znova me je prijelo, da bi začela resneje vaditi. Flavtist me kljub slavospevu v zloženki - in svojemu stasu in resonančnemu prostoru (če to igra kakšno vlogo?) - ni uspel navdušiti. Zvok je bil dokaj medel in enoličen, zlata flavta gor ali dol, zdelo se mi je, da bi lahko pokazal več, vsaj več življenja ... Tudi njegov bis (Orfejev spev) sem že slišala v veliko boljših izvedbah, tudi pri M, ki že leta ne igra ali redno vadi ... Na srečo se je koncert zaključil z živahnimi Brahmsovimi Madžarskimi plesi, kjer se je orkester spet izkazal in popravil vtis, da sva koncert zapustila dobre volje in vesela (čeprav dokaj hitro, ker je svež zrak po dveinpolurnem sedenju v SF res nuja).

Najbolj zanimivo pa se mi zdi, da sem prav na koncertu, v slabem zraku in obkrožena z ljudmi, spet prišla v stik s sabo, se umirila, zaznala, kam meri moji kompas ... Noro, kaj dela glasba!

Odštevam

... dneve do dopusta, do ponovnega in prvega vstopa v vrtec, do ponovnega zagona bolj ali manj dopustniških možganov in spet enega bolj konkretnega reda. Veselim se tega, tudi če sem zato čudna. Ta kaos, ki se zdaj vleče za dober mesec, skoraj dva, odkar je šla varuška v službo in koristimo "rezervacijo" v vrtcu, mi počasi prihaja do živega. Dnevi so prepuščeni naključju, vremenu, trenutnim željam in potrebam. Kar je po eni strani krasno, vem, mnogo kdo bi mi zavidal in tudi sama se zavedam, da imam srečo, da sem lahko toliko časa s puncama. Ampak mene že malo ob živce spravlja, da ne morem vedeti za en, dva dni vnaprej, kaj se bo dogajalo, kakšno bo stanje. Rada imam stvari vsaj malo pod nadzorom.

Zadnjih nekaj dni so dnevi čisto "zglajzani". Morda pušča tudi vročina svoj davek na otrocih, ampak če še jutri ne bosta čez dan vsaj za pol ure hkrati zatisnili oči in obmirovali, se mi bo verjetno strgalo. Počasi mi zmanjkuje idej, kako ju zaposliti, zanimirati. Obe hkrati. Za več kot 5 minut. Pri mlajši je to seveda misija nemogoče, tega se zavedam, ampak pojamram lahko, ne? Problem je, da postajam takrat, ko mi zmanjkuje še energije, ker si v celem dnevu ne uspem "izboriti" niti opoldanskega "počitka", da skočim na računalnik in v miru pogledam pošto, preberem novice, ne da bi mi hitri prsti stisnili gumb on/off na ohišju ali na razdelilcu pod mizo, zelo razdražljiva in nepotrpežljiva. V vsakem primeru mi je ves čas za petami vsaj en par nožic in ročic, ki ju običajno spremlja še glasno pritoževanje, če slučajno ne usmerjam vse pozornosti samo in izključno v njeno smer.

Saj vem, saj vem, obdobja, tudi to mine, še prehitro, treba je uživat v vsakem, še tako napornem trenutku ... hmnja. Popoldne sem bila vseeno neomajna. V roke sem vzela knjigo, ki jo po obrokih žulim že vse poletje, in se "kao" ne dala motiti. Bila sem v istem prostoru, sem in tja posegla v igro, ko je postala preglasna in predivja, vzela iz ust kakšno voščenko (19x), prestavila plezalko z mize (kuhinjske!) na trdna tla (27x), sočasno "brala" še kartonko Kje je moj korenček? in Prapino slikanico Zakaj? Multitasking na vrhuncu! Ampak občasno sem si izborila tudi trenutek ali dva "miru" samo zase in za svojo knjigo ... Zmaga!

Takšne malenkosti, občutek, da sem gospodar svojega časa in početja, mi pomagajo, da se ohranjam pri zdravi pameti in da z veseljem sedem na preprogo, se igram zdravnika, biboleze, gradim stolpe in pojem Mučki Marija ... Krasno je imeti otroke (ko imaš tudi malo časa in miru zase).