Klasika

Letošnje poletje je izjemno pestro, prav vesela pa sem, da sva prejšnji teden z možem uspela obiskati tudi koncert klasične glasbe. Po "sto letih" spet malo klasike. Nenačrtovano, seveda, ker nisva vedela, da bova imela tri dni počitnic otrok. In potem sva tehtala - bi šla ali ne? Karti sta skupaj stali toliko kot en tank ... ki se letošnje poletje praznijo čisto prehitro. Ampak dejansko verjetno ni bilo dvoma, oba sva si že dolgo želela na kakšen koncert, ko sem popoldne po naključju prižgala radio in slišala napoved zanj, se mi je vse skupaj zdelo kot znamenje, ki ga je treba ubogat.

In tako sva šla v Filharmonijo, na koncert Komornega orkestra Franza Lizsta s gostoma pianistom Francescom Nicolosijem in flavtistom Claudijem Armanom. Pozabila sem, da je treba kupiti karte za balkon, če tistih v prvi polovici parterja zmanjka, saj je sedeti v zadnjih nekaj vrstah parterja v slabo zračeni dvorani zelo neprijetno, če ne celo mučno. Že ko se je dvorana napolnila, mi je bilo jasno, da bo treba na tenko dihat ali raje globoko in počasi in skoncentrirano, da mi ne bi bilo slabo (kot je res bilo proti koncu prvega dela poslušalki levo v parterju in ni mogla odpreti vrat - jih zaklepajo?!). Po začetnem nemiru v publiki, ki je trajal še potem, ko je orkester začel z Bartokovim Divertimentom za godala (torbice, pokrehavanje, kašljanje, in ja, mobiteli! mobiteli!!), sem se šele pri tretjem stavku bolj sprostila in začela uživati.

Orkester me je presenetil (čeprav je moj komentar glasbe seveda čisto laičen in povsem subjektivno obarvan na podlagi všeč mi je - ni mi všeč...). Orkester nima formalnega dirigenta, a zdelo se mi je, da se čutijo in čutijo glasbo na podoben način oz. so jo čutili, ker je bilo (večinoma) slišati res lepo in usklajeno, fasciniral me je njihov piano, tudi sicer so igrali res doživeto in pentakordi so me navdušili. Ko se jim je pridružil še pianist Nicolosi pri Lizstovi Malediction, mi je zaigralo pri srcu, na trenutke so mi šle kocine pokonci (ljubim Lizsta!), in ja, še prsti so me zasrbeli in znova me je prijelo, da bi začela resneje vaditi. Flavtist me kljub slavospevu v zloženki - in svojemu stasu in resonančnemu prostoru (če to igra kakšno vlogo?) - ni uspel navdušiti. Zvok je bil dokaj medel in enoličen, zlata flavta gor ali dol, zdelo se mi je, da bi lahko pokazal več, vsaj več življenja ... Tudi njegov bis (Orfejev spev) sem že slišala v veliko boljših izvedbah, tudi pri M, ki že leta ne igra ali redno vadi ... Na srečo se je koncert zaključil z živahnimi Brahmsovimi Madžarskimi plesi, kjer se je orkester spet izkazal in popravil vtis, da sva koncert zapustila dobre volje in vesela (čeprav dokaj hitro, ker je svež zrak po dveinpolurnem sedenju v SF res nuja).

Najbolj zanimivo pa se mi zdi, da sem prav na koncertu, v slabem zraku in obkrožena z ljudmi, spet prišla v stik s sabo, se umirila, zaznala, kam meri moji kompas ... Noro, kaj dela glasba!