V pričakovanju

A ni krasno, ko imaš na koledarju cel kup zvezdic, do katerih potem odštevaš dneve, se nanje pripravljaš in potem ko so že čisto blizu, te začne ščemet v trebuhu in se zaveš, da je vse čisto res, da se bo kmalu kmalu res zgodilo in te prevzelo in bo življenje spet še malo lepše in boljše.
V zadnjem času se koledar spet kar polni in včasih se mi zdi, da me samo te zvezdice držijo pokonci. Seveda ne samo dogodki - srečanja, pijačke, sladoledi, koncerti - po mojem imajo večjo vlogo ljudje, s katerimi so ti dogodki povezani, itak. Tiste prave zvezde.
Zadnjič sem se z mamo pogovarjala, kako malo je dejansko tistih oseb, ki jih imamo za prijatelje, ki nas imajo za prijatelje, ki se trudijo za skupni čas, za skupne vibracije, ki te pokličejo ali obiščejo oz. jih lahko pokličeš in obiščeš tudi čisto brez razloga. In je vse normalno. Ko sem bila mlajša (in še precej zelena, kar se odnosov tiče), se mi je zdelo, da je moj krog takšnih ljudi res velik, in potem sem sčasoma postajala vse bolj žalostna, ko so ti takozvani prijatelji začeli izginjat, kot v trenutni suši že počasi odpada porumenelo in porjavelo listje z dreves. Seveda sem za to večinoma krivila sebe (i like doing that), ampak zadnje čase mi je pridelalo, da se pač to zgodi, da se življenje dogaja, da včasih res ne moreš vplivat na to. In zdaj sem samo neizmerno srečna za tistih nekaj zvezdic, ki vztrajno svetijo na mojem obzorju. Ne vem, če se zavedajo, koliko mi pomenijo in kako jih rabim za svoje "duševno" zdravje. Nisem prav dobra z besedami, ampak upam, da jim bom enkrat uspela to povedati. Še bolj pa upam, da to tudi kažem, da se to čuti in vidi, da vedo, tudi če ostane neizrečeno.