Črno na belem

Svojčas sem veliko brala. Že od otroških let se spomnim, da sem stalno čepela v knjigah. A šolska knjižnica me je že v enem petem razredu nehala zanimati, saj sem vse že vsaj trikrat naokrog obrnila. Potem je prišla mestna knjižnica v sosednjem mestu, s katero pa nisem vzpostavila tistega pravega odnosa, ne vem, taka čudna svetloba je bila tam notri, potem so jo dolgo časa prenavljali in je bilo vse čudno. Potem pa srednja šola. Po koncu pouka sem po mojem kar vsak dan krenila proti knjižnici, včasih še pred kosilom. Tam je bilo svetlo in ... svetlo. Brala sem in sanjala. Med knjigami sem se vedno dobro počutila. Bolje kot kjer koli drugje in s komer koli drugim. Knjige so me razumele in od vedno se mi zdi, da me vedno prava knjiga najde ob pravem času.

Na fakulteti sem se razpela med študijsko mini knjižnico in mestno knjižnico, v začetku še v centru ob Univerzi, pozneje na Kersnikovi, ali katera je že tista ulica. Veliko časa sem preživela tam, brala študijsko literaturo, leposlovje, bila sama s seboj in svojimi mislimi.

Potem sem se preselila, novo mesto, nova knjižnica - čeprav tista stara, bolj socialistična, ali kako bi se temu reklo. A dobro založena z vsem, tudi otroško literaturo, ki je potem prišla v ospredje. In krasnimi, prijaznimi knjižničarkami, ki so me kar nekako vzele za svojo, verjetno ker je tudi M že več (deset) let njihov. Še vedno cenim, da znajo spregledati kakšen dan zamudnine in ne težijo preveč, če članarine ne poravnaš takoj tretjega januarja (ali marca, for that matter...).

Ob vsem tem je nastajala še naša domača knjižnica. Od vedno sem imela obdobja, ko sem si kupovala kaj več knjig in jih potem pridno skladiščila okrog sebe - da bi me vsaj kdo razumel, saj sem napisala. Potem so prišle knjižnice police, knjižni kotiček. Po vnovični selitvi se je moral dati na pol. Pol študijski v kabinet, pol leposlovni v predsobo. Ja vem, grozno. Še vedno imam slabo vest, da so pristale v predsobi, ampak enostavno drugje ni bilo prostora, hotela pa sva porabiti obstoječe pohištvo in tako .... Kar me še bolj jezi, pa je, da so nam montirali narobe vrata, želela sva drugačno odpiranje, prav zato da knjige ne bi bile zakrite. In se seveda ni zgodilo tako (tako kot marsikatera druga reč, ki sva jo posebej naročila po svojih željah in načrtih). Blj. Zdi se mi, da sem jih malo izdala, vsekakor zapostavila.

Tako kot sem v zadnjih nekaj letih zapostavila branje. Ne branje slikanic in pravljic, tudi ne branja študijske literature ali tujejezikčnih revij in časopisov (no, v papirni obliki, ki je odlična za vožnjo z vlakom, se trudim z dvema, za več pa res ni časa). Govorim o leposlovju in sploh čtivu za odrasle. V zadnjih štirih mesecih sem prebrala dve knjigi. There, I've said it. Ena je res imela več kot 400 strani, ampak vseeno ... to še zdaleč ne dosega mojih nekdanjih dosežkov, ko sem v povprečnem tednu prebrala dve do tri knjige, bila na tekočem z novo izdanimi knjigami, še posebej s prevodi meni ljubih prevajalcev/prevajalk. Zdaj se mi že skoraj dosežek zdi, da preberem Buklo in preletim, kdo od mojih študijskih kolegov in kolegic se je podpisal pod kakšen prevod. Ja, berem, tudi bloge in spletne izdaje časopisov in cel kup bolj ali manj zanimivih spletnih člankov o bogve čem, ampak knjige, knjige so tisto kar zdaj res pogrešam. Še ena ugotovitev z morja, ko sem končno spet uspela brati.

Tako da evo, eno novoletno zaobljubo že imam za prihajajoče novo študijsko/delovno leto - ne morem se odtrgat od tega šolskega štetja časa, poleg tega pa je letos to tudi prelomnica, ker najmlajša začenja z vrtcem, ker me čakajo novi študijski izzivi na tej in oni strani. Naša knjižnica stoji tik ob železniški postaji in je res dobro založena tudi z novostmi, tako da to res ne bi smel biti problem.
Brati je treba, da nas ne pobere, ali kako je že šlo tisto ... 

Uvajanje

Po štirih dneh uvajanja moj otrok še vedno ni prišel do spanja v vrtcu. Danes sem jo prišla iskat po kosilu, malo sem zamudila, ker je seveda vlak nezanesljiv ravno takrat, ko rabiš točnost. Položili so jo na ležalnik in seveda jim je "že vsaj petkrat vstala", mi je potožila vzgojiteljica. Ne vem, kaj pričakuje s takšnimi komentarji in še manj vem, zakaj se jaz potem slabo počutim. Jasno mi je, da se otrok ne more kar navaditi spati na ležalnikih, če sicer spi v običajni otroški posteljici. Jasno mi je, da bo trajalo, preden se bo navadila spati v tako veliki družbi in brez "rešetk". A njim ni?
Sicer je pa neproblematična in če jo, ko ugotovi, da me prav zares ni več tam, popade jok, jo menda hitro potolažijo. Moja moja punca. Seveda pa me vsakič, ko spet pridem, res grdo pogleda in namršči čelo tako kot M in se začne jeziti name. :) Ne morem si kaj, da se ne bi nasmehnila. Všeč mi je, ko vidim, da se zna izraziti, da pokaže svoja čustva. In všeč mi je, ko se me potem oklene kot klopek.
Počasi gre, torej, ampak počasi se daleč pride. Če mislijo, da jim bo tako lažje (ker otroku je v vsakem primeru težko), potem naj bo tako. Bojim se le, da bo še pred dokončno uvedenostjo zbolela, ker se ji je kar na lepem začeli nekaj cediti z nosu ... Ah radosti vrtca.

Post festum

Lepo je bilo. Kratko, a intenzivno in navdihujoče. Sproščeno in aktivno. Igrivo in lenobno. Še vedno komaj verjamem, da nam je uspelo iti. Hvaležna sem. Prav zares. Tudi za tiste ujete utrinke na jasnem nočnem nebu in svetlo luno, ki naju je zvabila v noč, sedet na pomol, v tišini in brezmejnosti morja in obzorij ...

Razvila sem novo ljubezen do kajaka. Tudi po morju mi je šlo in je v bistvu še lepše kot po jezerih, kjer sem doslej veslala. Če zraven vključiš še raziskovanje otočkov z jatami čudovitih ptic, je izkušnja še toliko bolj izpolnjujoča. Nisem si mislila, da me bo tako prevzelo. Občutek ko si tam sredi morja, ko valovi (malce) premetavajo tvojo lupinico in si ves majhen in ponižen, a hkrati močan, ker lahko prideš na drugo stran (počasi, ampak lahko!), je izjemen. In miru ne zmotijo niti brezobzirno glisirajoči čolni, na srečo jih je septembra manj kot v sezoni.

Robinzonstvo nam je všeč, zdi se mi, da se bomo tja še vrnili. Morda v sosednjo hiško, ki sta nam jo prijazna lastnika zadnji večer z veseljem razkazala in razložila vse o tistem kraju, njihovih okoliških nasadih oljk in načrtih za ureditev makadama, ki pelje do njihove uvale. Čeprav upam, da ceste ne bodo asfaltirali, da bo še vedno težko prevozna in dostopna le za tiste, ki imajo malo več potrpljenja in dovolj veliko željo. Že tako je bilo gotovo dvakrat več prometa in parkiranih avtomobilov kot pred tremi leti ... Lepo bi se mi zdelo, da bi ti kraji ostali malo skriti in neobljudeni in s čim manj ostanki človeškega poseganja. Vendar je za to verjetno že prepozno, glede na količino novih hiš, ki so na sicer z avtomobili nedostopnih mestih zrastle vzdolž južnega dela otoka. Upam lahko vsaj, da bodo turisti ohranili mir in zasebnost. Da bodo naokrog še vedno tekale ponorele fazanke in pisani fazani. Da bo vodo treba še vedno zajemati v vodnjaku in paziti na vsako kapljo, ki jo porabimo za umivanje rok, zob, tuširanje, pomivanje posode ... 

Enkrat bi želela bit res prava Robinzonka, na čisto opustelem otoku, brez vse te naše civilizacijske navlake. Čisto in povsem v naravi. Ampak strah me je, da potem ne bi hotela nazaj. Tokratne počitnice so bile že dovolj velik približek, da zdaj še manj maram ves ta elektromagnetni hrup okrog sebe, brnenje strojev in aparatov. O tem, kako težko mi je ves čas razmišljati, kje imam mobitel, pa raje ne začnem. 

Zdaj smo doma, znova iščemo rutino in red, vihamo rokave in se pripravljamo na nove zmage. Delovni bomo in pridni, da si bomo naslednje leto lahko spet privoščili malo miru in oddiha.