So much to do, so little time ...

Spet pijemo Dantejev Pekel. Pomenljivo. Kava je dobra. Veliko njih.

 

Komaj čakam petek.

Safr

Ko se dogaja, se dogaja na polno, to je jasno in o tem sem že pisala. A ni boljšega, ko se v vse to dogajanje in "suhoparne" delovne in študijske obveznosti vrivajo vznemirljive in sproščujoče aktivnosti. Kot na primer včerajšnja premiera igre Moja dežela (s podnaslovom Slepa kura safr fura), ki je prinesla pester kolaž slovenceljskih značilnosti. Po negotovem uvodu, ko sva se z možem vprašljivo pogledovala, saj se drugega niti ni dalo ob glasnem pogovoru gledalcev za nama, predvsem enega, ki je po telefonu nonšalantno urejal težave s streho (Ti, veš kaj, en cigu se mi je na streh premaknu, pa b'rad da pwošljš enga krouca mal pogledat, fajn bi blu, če'b biu s Trboul, ja, de hitru pride - in deset minut bolj ali manj istega jadidadidadi), in ga poleg naju ni moglo preslišati še vsaj pol dvorane, se je tudi provincialna publika kultivirala. Sledila je ura in pol akcije in smeha, tudi takšnega, ki že malo boli. Od navezanosti na steklenico, novodobnih odvisnosti od všečkanja in šeranja vsakega sranja, Ivanu in skodelici pri sodobnem uredniku, ki se uklanja advertajzerjem ("kaj pa če bi pisal mal o avtih, pa pelješ Francko s svojim pežotom na izlet v Portorož in se ustavta na avtocesti, pa jo slučajno pozabiš na Ravbarkomandi in ona teče za avtom ..."), cerkvi (itak), politiki (obdelajo vse od leve proti desni, od negativnih do pozitivnih), širokoustenju mladcev itd itd. Ne pozabimo na Kekca in Bedanca, ki se pokaže v čisto novi luči! Od starih do aktualnih tem (družinski zakonik) z večno slovenceljsko vrtičkarsko logiko. Godler, Žnidaršič in Robežnik - razturajo. Všečna zadeva.
In po stotih letih je prijalo prijet pod roko samo moža ...

Hvalnica ponovnemu snidenju

... s knjigami in branjem in Tistimi avtorji in avtoricami, ki znajo zadeti v srž. Ali pa je enostavno vsa resnica v tem, da nas knjige (stavki) najdejo takrat, ko jih potrebujemo.

Eseju Brine Svit sem dodala še eno vsebino, ki se je vzporedno s prebiranjem njenih strani odvijala v mojih mislih in me popeljala v obdobje izpred skoraj desetih (?!) let, ko sem jo odkrila, še preden je zares zaslovela s Primadono, Con brio in Morenom. Še vedno se spomnim, kakšna svetloba je bila na mizi, za katero sem sedela (študentsko delo, prodaja vstopnic na neki razstavi) in brala njen prvi roman. Še vedno vidim tisto knjigo, malce porumenele strani, saj je bila izdana že leta 1984. Ne vem, kaj se me je tako dotaknilo, skoraj verjetno francoščina in Pariz, skoraj verjetno je bil to zame tudi en tak poseben viharen in čustveno občutljiv čas velikih ljubezni in zaljubljenosti, ko sem bila dovzetna za vse take reči. Vsaj dve pomladi sem zdihovala in potem me je nekega poletja odneslo drugam in tisto poglavje sem zaprla, podobno kot sem zaprla njene romane, ki sem jim dotlej zvesto sledila, in njene zgodbe, ki so se naenkrat pojavljale v vse več medijih. Drugo obdobje, drugi ljudje, druge misli, druge knjige.

Ampak verjetno gotovo so ločitve tudi zato, da pride do snidenja - novega ali ponovnega. Se že veselim trenutka, ko bom v roke vzela njen francoski roman Noč v Rejkjaviku. In še kakšno drugo knjigo. Ker spet berem!

Svetlo jutro

Lepo je, ko zjutraj zunaj že svetel dan. Pomlad prihaja!

Lalala

Boli me hrbet in malo težke noge imam, prav verjetno se bom v kratkem samo zvrnila v posteljo ... in vseeno mi je. Ker sem si danes na soncu z veseljem odpela bundo in snela šal, ker sem imela v (lepi lepi :)) torbi spet kup novih, vznemirljivih knjig IN (zame) nov, čisto moj prenosnik :) in če bi bilo treba, bi tako hodila še kakšno uro ali dve ali tri.  Na domačem terenu pa še počasnejši sprehod in tekanje okrog vozička in parkirišča po lužah in kupih umazanih ostankov snega ... nad sinjim modrim nebom. Kaj ne bi bila srečna!

ps: za kakšno primerno fotko mi ob takšnih priložnostih manjka kakšen par rok ali/in oči ... 

Materinščina

Danes ni samo pustni torek in dan prenažiranja s krofi in krhkimi flancati, ampak tudi dan materinščine. Zdi se mi pomemben, pa ne (samo) zato, ker menda polovici od približno 7000 jezikov na svetu grozi izumrtje in je treba na to opozarjati, saj z jeziki izginjajo tudi dragocene kulturne posebnosti, bogastvo in svetovna dediščina. Materinščina se mi zdi tako zelo pomembna, ker me definira, ker določa moj način razmišljanja in dojemanja. Če bi bila moja materinščina ne-slovenščina, torej drug jezik, bi bila tudi jaz drugačna in morebiti ne bi bila tu in takšna, kjer in kakršna zdaj sem. Morda. Dan materinščine pa je tudi kot nalašč za premislek o jeziku in jezikih, ne le kot orodjih ampak kot načinu življenja.

Ko je bila E. še čisto majhna, me je nekdo vprašal, če jo bom vzgajala dvo- ali večjezično, ko že znam in govorim toliko jezikov. Pa sem se le nasmehnila in si mislila svoje. Res, morda bi lahko s svojima hčerkama govorila v tujih jezikih, jima posredovala osnove, kar bi jima pozneje olajšalo učenje tujih jezikov. Ampak ne verjamem, da lahko ena oseba vzgaja večjezično, kar so gotovo kje potrdili tudi znanstveniki. Kolikor vem, otroci jezik povezujejo z osebo; kako naj se zasidrajo in umestijo, če jim oseba vsakič govori v drugem jeziku? Poleg tega sem njuna mama in ne njuna učiteljica jezikov. Seveda imamo doma tudi tujejezične knjige in glasbene zgoščenke, ampak več od tega se doma ne bomo šli. Vzgajam ju v svojem maternem jeziku, z možem se trudiva, da bi jima podala kar se da trdne in bogate temelje besednega zaklada v slovenščini, vse drugo pa je izven najinega dosega. Zavedam se, da je večina potenciala tako izgubljenega, ampak shizofrenost se mi pač ne zdi potrebna in ne morem si "pomagati", če je moj (in možev) materni jezik slovenščina. Še več, za nič ne svetu je ne bi zamenjala ;).

Sploh pa bosta gotovo imeli še dovolj priložnosti, da se naučita tujih jezikov, če in kolikor poglobljeno se jih bosta hoteli. Smešno se mi zdi, ko me kdo vpraša koliko jezikov obvladam, kot tolmačka in prevajalka. Potem jih vedno šokiram, saj je moj odgovor, da delam le z angleščino in francoščino, pri sebi pa zamrmram, da sta mi še tadva jezika včasih tako strašno nedosegljiva in z leti le vedno bolj ugotavljam, koliko reči še vedno ne znam in ne razumem. To da rada poslušam portugalščino, katalonščino in španščino (ki se jo trudim tudi brati) pa navdušeno govorim italijansko in hrvaško so le male lingvistične kaprice, ki mi omogočajo, da površinsko praskam po drugih kulturah, navadah, načinih razmišljanja in ubesedovanja. In vsakič znova navdušeno obnemim nad pestrostjo in bogastvom, ki ju prinašajo jeziki.

Pa vesel dan materinščine vsem!

Pust je pršu rjepa ni*

... ća si rjevica čjekala, da si ga nisi ušafala ... (to je včasih pisalo na leseni deski, ki sta jo na koncu povorke nosila dva škoromata z moje rodne grude).

Takole bomo do torka renčali pri nas: "Aaaaargh!"

     

Brbončkaste obsesije

V času študija sem imela eno vijolično-zeleno obdobje, ko sem ves čas jedla borovničeve jogurte in kivi. Ko sem prvič zanosila, me je zaneslo v marmeladno obsesijo, in sicer sem vsako jutro enostavno morala pojesti kos rženega kruha z brusnično marmelado (iz Ikee seveda). Štorijo o tem, kaj se je zgodilo, ko je je enkrat zmanjkalo, marsikdo od vas že pozna. Potem so prišli pri drugi nosečnosti sirčki za mazanje, pa poleti nektarine, pa sorbet, melancani, pa nedavno cimetovo pečenje, čisto nazadnje pa - kavni jogurti. Ob vsej kavi, ki jo spijem, še to, ja. No, sej vem, dejansko je v kavnem jogurtu verjetno le toliko kave, kolikor je pri pripravi svoje mimo stresem (pa sem zelo natančna, mind you), ampak vseeno mi paše. Pozimi mi (mrzli) jogurti načeloma ne prijajo najbolj, ampak zdaj me lahko s kavnim jogurtom vedno premamite in zamenjam za vsak drug posladek ali poslanek (treat). Enostavno, ne? Očitno moram imeti eno malo, dosegljivo veselje vedno pri roki (da ne rečem v ustih .... :blush).

Moja mala perutninca

S kakšnimi vzdevki kličete svoje najdražje, male in velike? Ok, vem, eni ste resni in ne marate ljubkovalnic in pomanjševalnic, ampak gotovo imate kakšno bolj ali manj interno poimenovanje za najdražje. Seveda, poudarek je na interno, ne predstavljam si denimo resnega delovnega okolja, kjer bi operirali s stavki, kot so "Miška, si pripravila tisto predstavitev za sestanek z upravnim odborom?" Brr, me kar zmrazi.

Ne, tudi jaz nisem ljubiteljica vzdevkov, takih in drugačnih. Dragega vedno kličem po imenu (ok, razen ko gre za kak bolj ali manj ekspliciten hec ... :D) in tudi on ima z mano podobno taktiko. Drugače je seveda z otroki. No, če se prav spomnim, sem bila sama v otroštvu največkrat pikica, nič puhastega in mehkega, pa potem med prijateljicami izpeljanke iz imena, ki mi iskreno povedano nikoli niso bile posebej pri srcu.

Menda so v različnih jezikih za take ljubeče vzdevke najbolj priljubljena poimenovanja po živalskih mladičkih oz. živalskih pomanjševalnicah: žabica, zajček, mucika, miška, čebelica ... Očitno torej iščemo take prijetne, prijazne, majhne, lepe živali? Da pa stvari ne bi bile tako zelo enoznačne, so v posameznih jezikih tudi kakšne posebnosti, ki jih tujci sprva težko dojamemo in razumemo (npr. v fr. ma puce, ma biche, mon poulet, v an. duck, tiger, menda celo sausage ...). Menda so v nekaterih jezikih določena poimenovanja po živalih celo prepovedana oz. se jih je bolje izogniti.

No, tudi pri našem podmladku so zadeve malo bolj konfuzne in ljubkovalno ju kličemo - ma vse po vrsti! Radi izbiramo najbolj čudne živali in še raje čudnozveneče besede: voluharca, smrdokavra, donfarca, smrdoprda (konotacije so jasne, ne?), opica, črviček, kobilica, uš, kokoška, kačica ipd. Meni se vse skupaj zdi zelo prikupno in luštno, sej pravim, to so interne fore in interne konotacije. Ampak zdaj vsaj ena od njiju že zelo razločno govori in seveda tudi v svoji komunikaciji uporablja besede iz pridobljenega zaklada. Glp! Enkrat sem se že ujela razlagati eni mamici, da E. ni mislila nič slabega, ko je njeni hčerkici rekla "ti voluharca moja". Zadnjič pa smo se doma doma nasmejali, ko je nono meni nič tebi nič v smehu dobil nalepko "donfarca". In potem smo razlagali - njej, da je nono kvečjemu donfar, njemu, da to ni nič hudega, da mu morda edino nogavice smrdijo .... :)

Pust pust krivih ust

Torej, časovna komponenta pri E še ni najbolj realna. Že kakšen mesec tako čakamo pust, o katerem so se očitno nekaj pogovarjali v vrtcu in enkrat kmalu po novem letu, ko sem jo prišla iskat, mi je hitela razlagati, da bo ona za pusta lev, V pa tigerček, tak majhen, ker je pač tudi ona majhna. Mami sem ji razložila, da mora najprej priti februar, pri sebi pa sem naredila še en zaznamek s klicajem, da bi se pravočasno spomnila na to reč in letos uspela sama pripraviti kostume (pridna, zavzeta mama, seveda).

Malo gužve, malo bolezni in pust je pred vrati - jaz pa še nič konkretnega nimam! Tako že kakšen dan skrito upam, da si je E premislila in želi biti, kaj vem, zdravnica (belo oblačilo, s stetoskopom okrog vratu in konec). A ne, danes zjutraj pride do mene in odločno pripomni: "Mami, sej veš, za pusta bom lev, V pa tiger. Ati bo ... nosorog, ti pa ... kit." "Kit?!" "Ja, tak velik in okrogel." "Kaj pa če bi bila tudi jaz ena taka afriška savanska žival?" "No prav. Potem boš pa slon."

Tako, zdaj pa imam.

Tell me tuesday

Sv. Valentin ima ključe od korenin.

To je tudi vse, kar temu dnevu priznavam. Na srečo se moj dragi strinja in tako imamo en čisto navaden torek in torki so načeloma fajn.

Otroka sta doma, pokašljujeta ven ostanke okužbe zgornjih dihal. Materina dušica je res naredila mali čudež, verjetno je kaj primaknil tudi Fluimukan (j*** ga, tudi farmacevte moramo podpirat), kivi, pomaranče, limone in čaj so pa itak nepogrešljivi modni dodatki v tem letnem času in vremenskih razmerah.

Jaz že malo manično prikimavam Sari in upam, da mi uspe ta teden otroke spraviti v vrtec, sebe v službo in obvezni vlak, kjer si lahko ukradem vsaj 2x pol ure za - no vsaj malo resetiranja. Doma nam je že dolgčas, plastelin je že čisto prežvečen in presušen, nobena knjiga ni več zanimiva, risanke se pa itak počasi že ponavljajo in meni res že zmanjkuje domišljije, hkrati me pa vse bolj pesti vse tisto, kar zdaj odlagam in prelagam med temi opcijami: na čas popoldanskega počitka otrok, pa na večere in noči (resno?), nazadnje na čas, ko bo spet zdravje in red in rutina. Očitno edino takrat normalno funkcioniram.

Ampak zdaj gremo na sonce.

Mimoza

Morda je tisti čas v mesecu ali takšna luna ali kaj, ampak počutim se kot ena mimozica. Če me kdo samo malo grše pogleda, vzrojim. Če mi kaj reče, tudi čisto banalno reč, se počutim napadena in stisnjena v kot. Nekaj preberem, pa se že počutim kriva in neumna, pa vem, da je zelo malo možnosti, da je tisto namenjeno prav meni. Vem, da se svet vrti čisto po svoje in niti približno ne okrog mene, da so moje muhe samo moje in da je vsem naokrog, ki morajo čemernost in izbruhe prenašati, pravzaprav veliko huje kot meni.

Najbolj bedno pa je, da nič ne pomaga. Niti pečenje in vonj po cimetu.

Po treh dneh z bolanima hčerkama sem virusu (?) podlegla tudi sama. Mrazi me, potem se potim in ves čas se mi zdi, da mi bo glavo razneslo. Pa so šli po zlu vsi načrti, delovni med tednom, družabni za vikend, dvojinski ob večerih, ma vsi po spisku. Dobro, nič novega. Upam, da lekadoli primejo, da overdose vitaminov in čaja naredi kak čudež in da se kašelj pri hčerkah preseli v kakšno drugo fazo, ker ne vem, kako naj preživimo še kakšno takšno nespečnostno noč polno joka in kašlja ...

Naložbe

Čeprav sem pred nekaj dnevi prejela dopis glede nekega dodatnega pokojninskega zavarovanja, za katerega bojda moj delodajalec mesečno vplačuje neke zneskiče, si ne delam nobenih utvar, da bom na stara leta sploh kaj prejemala od te države. Do takrat bo medgeneracijska solidarnost gotovo že pokopana, tako kot tudi vsi prispevki, ki jih "že"štiri leta in štiri mesece vplačujem v takozvano pokojninsko blagajno. Ironično, za prispevke sem v času samostojnega podjetnikovanja vedno morala napraskati skupaj, sicer so mi za vsak neplačani dan hitro zagrozili malodane z zaporom, z obrestmi pa vsekakor. Za dodatno varčevanje in tretje, šeste, sedemnajste stebre sem se šele pozneje sama pobrigala, v takšni meri, kolikor sem pač zmogla in zmorem še danes, torej bolj malo. Ampak bolje nekaj kot nič. Ni srebrna ali zlata ploščica, mogoče pa bo za eno menjavo kolka ali zobovja.

Vsekakor pa vem, da bo bolje, če bom sama poskrbela za svoje zdravje, po možnosti že zdaj, po tridesetem gre menda itak samo še navzdol. V redu, priznam, na športnem področju še malo šepa, ampak se trudim s hojo/hitro hojo povsod, kjer se le da, celo hodim s trole eno postajo pred predvideno končno, v službi pešačim v svoj kabinet v dislocirano enoto oddelka v tretje nadstropje - rekord je bil 12-krat v uri in pol, pa tudi doma se v četrto nadstropje poskusim čim pogosteje povzpeti peš, če le ni najmlajše zraven, sicer traja predolgo. Tako da vsekakor presegam tiste priporočene pol ure aktivnosti dnevno. Ko bodo temperature spet spodobne, pa se vidimo zunaj v športni opremi.

Ampak to ni vse. V zadnjem času ugotavljam, da je dobra organizacija ključ do vsega. Obremenitev verjetno nikoli ne bo manj kot zdaj, k večjemu jih bo v prihodnje le še več. Včasih sem lahko bolj ali manj ves čas delala, danes si pozornost pač prilaščajo tudi drugi, zato je nujno, da se organiziram, da razporedim čas na vse, družino in hčerki in delo ... in seveda ne pozabi na sebe. Think of number one first (ajde, včasih first, včasih last). Z redno dozo destresiranja v obliki bralnih pobegov (juhu, ena od prednovoletnih zaobljub se me je prijela!). Dokler je še mraz pa imam tudi čas, da dokončam tole

Občudujem vse, ki se v odraslih letih lotijo študija (prvič, drugič, tretjič ali kar tako). Ampak pred kratkim me je zadelo, da bi se lahko čisto za sebe začela učiti še kakšnega inštrumenta. Mogoče še kakšnega jezika, seveda, ampak naj se vrnem k inšturmentom. Klavir je stvar preteklosti, petje v zboru sicer pogrešam, vendar se mi zdi, da je to že mimo ali pa ne več skladno z mojo pretežno solitarno nagnjenostjo. Kar me res mika, je en bolj ali manj prenosni (v primerjavi s klavirjem, seveda) inštrument, violončelo. Ker je lep, ženstven, krasnega zvoka. Ker ga v času učenja klavirja nisem mogla dodati, potem bi morala čisto vsak dan v glasbeno, da ne govorim o stroških za ure, izposojo/nakup inštrumenta. Ampak zdaj oz. nekje v prihdonosti ... Res, zadnje dni veliko premišljujem o tem in prav gotovo se bom znova vpisala v kakšno glasbeno (se odrasli sploh lahko?) ali šla na zasebne ure. Za-se! Ker moram poskrbeti zase že danes, za danes in za jutri. Za zdrav duh, zdrav in bister um, zdravo telo. Tako.

Zimska radost v nekaj cm

Kako internet spreminja delovanje > zmogljivosti naših možganov

Delovanje možganov me je od nekdaj zanimalo in navduševalo. Če k temu prištejem še fascinacijo nad razmahom interneta in vsega "bogastva", ki nam ga ta ponuja, potem ni nenavadno, da me je zelo pritegnila knjiga Nicholasa Carra: Shallows, s podnaslovom What the internet is doing to our brains. V slovenskem prevodu Tanje Ahlin z naslovom Plitvine je izšla že lani, nedavno pa so odlomke kot podlistek objavljali v enem od naših osrednjih dnevnikov in nadaljevanje si lahko do ponedeljka opoldne legalno preberete tukaj. Priporočam.

“This is a lovely story well told – an ode to a quieter, less frenetic time when reading was more than skimming and thought was more than mere recitation.”  —San Francisco Chronicle

"Kaj odloči, kaj si zapomnimo in kaj pozabimo? Za utrjevanje spomina je bistvena pozornost. Shranjevanje eksplicitnih spominov in, kar je enako pomembno, oblikovanje povezav med njimi zahteva veliko miselne zbranosti, ki jo okrepi ponavljanje ali močna intelektualna ali čustvena zavzetost. Bolj smo osredotočeni, jasnejši je spomin. "Da se spomin ohrani," piše Kandel, "je  treba novo informacijo dodobra in globoko obdelati. To se zgodi tako, da se z informacijo ukvarjamo ter jo smiselno in sistematično povezujemo z znanjem, ki je že dobro usidrano v spominu." Če se z informacijo v delovnem spominu ne moremo ukvarjati, se obdrži le tako dolgo, dokler nevroni, ki jo držijo, ohranijo svoj električni naboj - v najboljšem primeru nekaj sekund. Potem izgine in v možganih pusti le majhno sled ali pa še tega ne." str. 176

"Kultura je več od kupa, ki ga Google imenuje 'svetovne informacije'. Je več od tega, kar lahko skrčimo na dvojiško kodo in objavimo na internetu. Da bi ostala živa, se mora obnavljati v glavah članov vsake generacije. Če spomin vzamemo iz možganov, to pomeni konec kulture." str. 179.

N.C. (2011) Plitvine, Cankarjeva založba, Ljubljana.

Petkov posladek

Petek po še enem napornem tednu je in zdi se mi, da ni treba drugih besed.

Morda malo muzike.