Te(ka)ška objava

Od zadnje tekaške objave je sijalo že veliko sonca, no, pa tudi kilometrov je bilo odtečenih kar nekaj. Iskreno povedano pa verjetno manj, kot sem mislila/želela in kot je bilo v novem programu teka, ampak glede na turbulentni september in vse te začetne viroze še vedno v redu. Po novem se pa tako ali tako držim načela, da je nekaj bolje od nič in da je zmaga že vsakič, ko si zavežem vezalke in smuknem skozi vrata, pa če je za slabe pol urce (pogosteje) ali pa za uro+ (redkeje).

Kaj se je torej zgodilo z mojim "10 km pod 1 h" programom? Jah, nič posebnega, vsak teden sem ga krojila malo po svoje glede na časovne in kondicijske zmožnosti in pred nekaj tedni mi je postalo jasno, da programa kot takega ne morem izpeljati, da to pač ni to in da se moram nehat slepit. Od predvidenih štirih treningov na teden sta mi običajno uspela dva ali pa še ta ne, predvsem pa sem se težko držala predvidenih kilometrov, še težje predvidenih tempov. Skratka program je bil zame očitno prezahteven in je v meni sprožal več nejevolje kot veselja do gibanja, tako da sem se pač morala sprijazniti s tem, da sem, kjer sem. 

In kje sem? Po pol leta (!!), odkar sem začela teči, lahko napišem naslednje:

- sem tekačica (kot mi vztrajno ponavljajo jutranji motivacijski mejli, ko si obuješ superge in greš teč, si tekač!);

- raje tečem dopoldne kot zvečer, ampak tudi tek v mraku ima svoje prednosti (je mogoče, da so avtomobili bolj obzirni do tekačev ponoči? podnevi sem imela že par zelo bližnjih srečanj, v mraku nihče ne vozi tako blizu…);

- vsa številčna pomagala me a) med tekom pogosto nervirajo; b) po teku pogosto deprimirajo;

- duh je voljan, telo zmore malo manj - ali je pak obratno?! še vedno ne vem, kolikšna je moja telesna pripravljenost, včasih imam prav lahko noge, včasih pa bi se pri štirih (khm, dveh, treh) kilometrih najraje usedla na rob ceste in se zjokala, ker enostavno ne morem več naprej in diham kot slon in sem počasna kot polž; kaj si pa sploh mislim, saj jaz nikoli nisem tekla, nikoli nisem mogla teči, zakaj mi je tega sploh treba…; potem grem naprej in ob koncu teka še nikoli nisem bila res do konca zmatrana, tako da očitno imam še nekaj rezerve… ;)

- primerjanje ubija! čeprav z vseh ostalih področij življenja vem, da vsak bije svojo bitko in da se ne moremo primerjati z drugimi (tako kot ne gre primerjati malčke, kdo že plazi/hodi/govori ipd.), sem se pri teku že od samega začetka vedno malo primerjala z drugimi oz. vedno radovedno spremljala, koliko in kako hitro tečejo drugi tekači: danes je itak moderno, da ves svet sproti obveščamo, kako kul smo in kaj počnemo vsako sekundo svojega življenja … ampak vse te informacije mi v resnici niso dale kakega posebnega zadoščenja (seveda ne, če sem pa počasnejša, manj redna in tečem krajše razdalje!), ravno obratno, postala sem še bolj zagrenjena in nezadovoljna, kar ni dobra popotnica nobeni dejavnosti. Priznam, topogledno sem včasih prav "analna".

- manj je bolje - ko govorimo o obleki: resda je jesen z nami prijazna, ampak tudi sicer ugotavljam, da ažje tečem, če sem manj oblečena, kar pomeni, da še vedno tečem v poletni opravi (no, namesto kratkih hlač kaprijke); kako se bodo zadeve spremenile s prihodom prave jeseni (veter, dež, nižje temperature), bom še poročala, se mi pa zdi, da ne bo take panike, poleg tega sem v dar dobila še eno tekaško majico za bolj mrzle dni.

Mogoče bi lahko napisala še kaj, pa se trenutno ne spomnim. Aja, LM, seveda. Ne, ne grem na Ljubljanski maraton, nisem za take množične zadeve, bom pa srčno navijala za tiste, ki gredo. Organizirane tekaške prireditve (tekme) se mi sicer zdijo fina reč, za motivacijo, da iztisneš iz sebe več, kot si misliš, da zmoreš (moč množice), spoznaš še kakšne druge kraje/trase, se družiš s sotekači (hm, no, če le niso preveč tekmovalno zadrgnjeni), ampak se mi zdi, da se je tudi treba omejiti.

Konec koncev - in to mi je postalo jasno v zadnjih tednih - vsak teče in tekmuje predvsem s samim seboj. Mogoče bi, v nekih idealnih okoliščinah, sama lahko imela že veliko več kondicije in bi redno tekla 3-4 krat na teden, izvajala intervale in dolge teke, zraven (redno) delala še vaje za moč in raztezanje. Lahko pa bi o teku samo sanjarila in ga sporadično izvajala, tako kot sem to počela pred leti, ko v resnici še petnajst minut nisem zmogla teči v kosu, ne da bi se do konca zadihala. Ali pa sploh ne bi počela nič (fizičnega) in bi se doma čudila, zakaj imam tako mlahave noge, depresivne misli in kratke živce. 

Sem, kjer sem. In kjer sem, je ok. :-) 

Eden od prvih "daljših" tekov (več kot 1h), z novim gadgetom

Odkar ne tečem več s telefonom, ni več tekaških slik, smo pa začeli tudi kolesarit

Po enem od zadnjih tekov so se misli postavile na mesto; rezultat: tudi nova frizura (končno!) ;)