Operacija vrt

Tadam! :D Zdaj je na vrsti vreme ... 

Koliko smo čigavi?

V soboto sem pri sebi gostila dve dragi mi prijateljici in eno dobro slovensko knjigo, ki je bila povod za razmišljanja, razpredanja, iskanja, kresanja. Neke vrste bralna značka. Všečno zelo. Vse skupaj, predvsem ideja o pogovoru o knjigi, saj sem imela tako spet priložnost, da vidim, kako zelo različno dojemamo besede, zgodbe in zaplete. Kako večino našega dojemanja sloni na čisto subjektivnih predstavah, vedenju in izkušnjah. Saj to sem že od vedno vedela, ampak šele v soboto me je zadelo v vsej svoji veličini. 

Zadelo pa me je tudi to, kako zelo smo si s prijateljicami različne. Dolgo se že poznamo in pod našimi mostovi je preteklo že kar nekaj vode, tudi kak hudournik in večja povodenj, a vseeno ostaja navezanost in pripadnost, ki je niti različne življenjske izkušnje in poti ne odplaknejo tako zlahka. So nas pa ravno te poti in izkušnje čisto drugače zaznamovale in oblikovale. Ampak kjer je želja, se tudi kilometri in drugačna stališča premostijo in ne bi mogla biti bolj vesela, da smo se odločile za redno srečevanje in da vsakič določimo datum za naprej. Spontanost gor ali dol, pomembno je obdržati stike z ljudmi, s katerimi smo si bili blizu, ko smo bili mladi. 

Ampak koliko so dejansko naši/koliko smo njihovi (po vseh teh letih)? Sploh še kaj? Knjiga problematizira ožje odnose in lastninjenje, ampak mene to bega tudi pri vprašanju prijateljstva. So to le naključne silnice trenutne pripadnosti? Ko nam ustreza in imamo od tega korist? Ko potrebujemo psihonego? Ali je vse skupaj le odraz dovolj močne želje in prizadevanja, da bi našli skupne točke? Še vedno marsičesa ne razumem (ja, mlada sem) in edina uteha mi je prav to prevpraševanje, ki ga v nekem drugem intervjuju poudarja tudi avtor knjige, ampak prevpraševanje izhajajoč iz sebe, lastnih besed, ravnanj, misli. Pa tudi to, da se imam z določenimi ljudmi lepo, čeprav marsičesa, kar se dogaja in odvija med nami, ne razumem. Verjetno je ključ v tem ...

Aprilski oblaki

Kombinacija sveže zelene komaj razvitih listov in temno sive, črne grozečih oblakov je navdušujoča. Se ravno prav sklada z mojim trenutnim miselnim tokom. Od krasnih idej, ki mnogo obetajo in razvnemajo domišljijo, do črnih petkovih oblakov, ki udarijo, ko najmanj pričakujem in v hipu spremenijo konstelacijo načrtov in želja. Da se vse prehitro zamajem do temeljev, ni dobro, ampak tako je. To je muhasti april.

Če 'maš čemaž, 'maš lahko marsikaj

Včeraj smo imeli čemažev dan - končno! :D

Čemažev pesto - my very first edition ever

Čemaževa rižota

Čemažev namaz s skuto in popečenimi sončninimi semeni - njam!

Kerity

Pred nekaj dnevi sem imela priložnost prisluhniti razmišjanjem kulturnikov, naših in nekaterih tujih, med vsemi pa se mi je v spomin najbolj vtisnil prispevek, v katerem je avtor opozarjal na spreminjanje sveta, ki smo mu priča ob vse bolj vseobsegajočem internetu. Internetni svet je primerjal z umetnim satelitom, ki pa je sčasoma postal že tako velik, da bo kmalu prerastel Zemljo. Med različnimi vidiki sprememb (dostopnost kulture, ustvarjalnost na vsakem pragu s širokim dosegom - še kultura ali ne več?, plagiatorstvo, preimenovanja terminov: film>avdiovizualne vsebine ipd.) me je najbolj stisnilo pri vprašanju, kako mladi, ki so zrastli gor z HD fotografirajo in močno saturiranimi kontrastnimi barvami, sploh vidijo barve. Kako otroci vidijo dela velikih umetnikov? Sploh zaznajo vse nianse in globine "navadnih" pastelov? Pred kakšne risanke jih posedamo, da razvijamo njihov estetski čut?

Ce n'est pas parce que c'est inventé que ça n'existe pas.

Raje bi si odgriznila roko kot ...

Atychiphobia, Atelophobia, Cainophobia, Chiraptophobia, Gynephobia ... and there's more. Bolj kot berem, bolj se mi zdi, da jih imam vse! VSE! :D Tako je to, če pustim domišljiji prosto pot in ni nikogar, ki bi malo ročno stisnu in reku, Čaki ljubica, kaj si zdaj tu izmišljuješ?! Ti si ja pogumna!

Mhm, pogumna. Velika. Močna. Ampak vseeno, fobije so. Morda res ne v smislu, da se nečesa potem otepam kot hudič križa in imam telesne znake odpora, ampak mi je pa včasih pogosto prekleto neprijetno se znajti v določeni situaciji, kaj, že razmišljanje o določenih situacijah mi je mučno. Npr. spoznavanje novih ljudi ali še huje skupinsko druženje. Tega že od malega nisem marala. Sem bolj solitaren tip, rada se družim samo z ljudmi, ki jih imam rada (in teh ni prav veliko), najraje ena na ena, ali vsaj v skupini dveh, treh. So mi pa rekli, da bo treba odrasti. Da mi ljudje nič nočejo, da jih po vsej verjetnosti itak ne zanimam in imajo itak toliko opraviti sami s sabo (tako kot recimo jaz), da mene sploh ne bodo opazili, kaj šele ocenjevali in sodili (glej, vsakič, ko se srečamo, ima mastne lase in zaflekano trenirko). Pa mi je vseeno z leti vse težje izstopat ven in tisto čisto od začetka navezovat stike. Saj načeloma mi niti ni treba, niti nimam časa za nova poznanstva ali prijateljstva. Bolje, se mi ne da. V preteklosti sem bila tudi dovoljkrat že razočarana, ko sem od znanstev in celo prijateljev preveč pričakovala in bila gladko in sladko povožena v vseh svojih idealističnih predstavah. Gotovo je tudi to razlog, da sem pri navezovanju stikov zdaj veliko bolj previdna in distancirana.

Ampak najhuje pri vsem skupaj pa je, da me ravno takole, ko stojim na svojih okopih in ne popustim niti za ped in ni niti najmanjše želje po odpiranju duri in spuščanju v moj svet, potem ljudje presenetijo. No, doslej se mi je v odrasli dobi to zgodilo - dvakrat, če odštejem moža, pri katerem sem seveda z enim kotičkom sebe želela, da se izcimi, kar se je (čeprav si takrat morda nisem takoj priznala ;)). Iz ene takšne trenutne "sproščenosti barier" se je na moje veliko presenečenje zgodilo eno tistih Prijateljstev iz literarnih klasikov, predanost, zavezništvo, zaupništvo, dostopnost vedno in v vsakem trenutku, ker zadeve pač enostavno klapajo. Večkrat se mi je že tudi zgodilo, da sem naletela tudi na čisto prijetne in prijazne ljudi, s katerimi mi, kot sem ugotovila pozneje iz retrospekcije, ni bilo mučno biti skupaj, ampak ni bilo potrebe po nekem poglabljanju ali tesnjenju vezi, kar je bilo še bolje, na vseh straneh.

Tokrat pa res ne vem, kaj točno se dogaja in če si tega sploh želim. Na koncu to itak ni vprašanje, saj vem, ker zadeve se vedno zgodijo, če se imajo za zgodit. Ampak ne morem si pomagati, da me ne bi bilo malo strah tega navezovanja (pre)tesnih stikov z (ne)znanci. In od kod ta silna želja po (pre)analiziranju vsega? V glavnem, ne da se mi s temi svojimi predstavami in razpredanji ukvarjati, spet. Nekje sem zadnjič prebrala, da bi se kontrol friki morali začeti ukvarjati z improviziranim gledališčem ali ekstremnimi športi, da bi se naučili obvladovati svoje neobvladovanje. So, I'll just go and jump.

Mali arhitekti, Maribor 2012

4

Veliiiiko. Ampak še premalo za šolo, kamor se ji še vedno mudi. Rada ima brusnice in testenine v kateri koli obliki. Ko poje, poje na glas in po svoje, po znanih in neznanih vižah. V tekaški tekmi od dvigala do vrat doma *mora* zmagati. Kratkoročni cilj: da bi se končno zares rolala na tistem praznem parkirišču pred Lidlom, seveda z vsemi pripadajočimi ščitniki in čelado. Dolgoročni cilj: da bi zrasla, višje od mami, mogoče celo od atija. Mhm.

Pirhi, torti in infuzija

Vse v razmaku par dni. Če smo velikonočno pirhanje in potičkanje lepo preživeli, je rojstnodnevna zabava za starejšo po razposejenemu norenju in za naše stanovanje množičnemu druženju proti večeru prešla v prizadevanje, da bi trebušček mlajše zadržal vsaj kakšno kapljico vode. Ni šlo za prenažiranje s pirhi, potico ali torto, na delu je bil zlovešči virus in izčrpanost sta uspeli pregnati šele dve "flaši" infuzije na Infekcijski kliniki. Spet en čudno "pester" podaljšan vikend.
Lepo je bilo, veliko smo se smejali in klepetali, potem zaskrbljenost in žalost, zdaj pa samo še upanje in čakanje, da drobižek pride nazaj v domačo oskrbo in da nam ostanejo samo še lepi spomini, ko naložim rojstnodnevne fotografije na računalnik.

Velikonočno pečenje

Praznične navade so v naši mali deželici povsod malo drugačne. No, pri nas doma je ob veliki noči vedno zadišalo po sladkem kruhu, pinci, pa ne samo kot kruhu, ampak tudi v taki luštni obliki malih punčk ali venčkov. Doslej sem punčke sama delala samo enkrat, letos sem želela spet poskusiti. Del mase pa porabiti tudi za potico - svojo prvo, ki me že dolgo preganja. No, potem sem malo čarala in nastala je ena velika potica (ki je v pečici po celi dolžini dobila eno tako veliko razpočnico, šmrk) in kup mini potičk, ki so me še dlje in še bolj mikale. Zgledajo luštno, ne? :) 

Vesele in sladke (ali pa slane, kar imate raje) praznične dni vam želim! In veliko jajc, itak ... ;)

Gozdni pogovori

Ker včeraj kljub občasni oblačnosti ni resno kazalo na dež (razen pri Yours trully, prekleti hormoni), smo šli malo na sprehod. V gozd, kjer smo bili v zavetju pred vetrom (in po nekaj minutah tudi pred čudnimi mislimi, prekleti hormoni).

Po kozji stezi navzgor mlajša v rucaku, starejša pogumno peš, parkrat na kolenih, seveda, ko pa je hotela imeti palico, tako kot ati, pa se je potem malo spotikala ob njo... In ko sva tako hodili precej blizu roba, kjer se je teren strmo spustil dol, je E malo zaskrbljeno vprašala:
"Mami, če bi tukaj padla, bi pa visoko padla, a ne?"
"Ne, mi smo zdaj visoko in če bi padla, bi bla zelo globoko, torej bi nizko padla." (life lesson no 1)
"Ampak, če bi jaz padla, bi bila ti žalostna, a ne?"
"Joj, seveda, žalostna bi bila in bi jokala, nočem, da padeš, sploh pa ne globoko."
"Ampak ati bi hitro stekel do avta in bi vzel tisto vrv iz avta od rib in bi me potem ven povlekel, a ne?"
"Seveda! (vzdih olajšanja) Ati je hiter in vedno pripravljen!" (life lesson no 2 - > ne me več spraševat, zakaj imamo v avtu vse in še kaj, med drugim tudi močno vrv s sidrom ... E že ve!).

Skratka, lepo je bilo v gozdu. Nismo padli globoko, smo pa uro in pol maširali bolj ali manj hitro in obdelali vse planinske in pomladne pesmi, se naučili razlikovati borove in smrekove storže, navdušeno gledali nastavke borovnic in še kaj ... Še bomo šli!

Nabiralka v nastajanju

V upanju na "zelene palce"

It's official! Vrt imamo!

Prekopali smo ga že, nekaj malega posejali, posadili solatko, zdaj že na okenski polici vzgajamo sadike, dokler se zunanja temperatura ne odloči, da bo malo bolj stalna in da zjutraj ne bo zmrzovalo (kot danes). In zdaj je najbolj vroča tema pogovorov, koliko globoko naj kaj zasadimo/zasejemo, ali bo dovolj dvakrat tedensko zalivanje, ali ne bi raje začela zbirati deževnico, kdo nama bo priskrbel sadike najboljše solate, najslajših paradižnikov, najbolj čvrstega stročjega fižola ... ah, life is good!

brokoli v nastajanju