torek, 24. november 2015

Vice, ki niso vic

Skrbi me. Žalostna sem. Zaskrbljena. Molčeča. Glasna. Zaprepadena. Polna gneva. Ne samo zaradi dogajanja po svetu, doma, širše in ožje. Verjetno je tak čas. Jaz ne vem. Težke so te gobice. Ko skrbno odmerjam čas, ki ga preživim pred informativnimi oddajami (domačimi, nekatere tuje začuda ne povzročajo čira na želodcu). Pazljivo izbiram čas in ljudi, s katerimi preživljam proste minute. Previdno odbiram besede, s katerimi se konec dneva utrujenih oči/možgan obračam na svoje drage. Potrpežljivo čakam in diham, da pojenja simultani trojni cunami želja, potreb, idej, vzklikov. In končno je večer. Ne, ne morem spati, a takrat so misli najbolj jasne, a razen krac ali kratkih zapisov ne uspem sproducirati prav veliko, zvečer ne maram svetlobe monitorjev. Za produktivnost je dan, noč je za kreativnost. Potiho hodim po temnem stanovanju in pokrivam gole nogice. Hvaležna. Kljub vsemu. Prav zato še bolj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar