ponedeljek, 15. avgust 2011

Ozimnica tretjič

Ja, tretjič. Druga - kuhanje breskove marmelade - se v naglici in navdušenju nad 19 kozarčki oranžnega poletja za zimo ni uspela fotodokumentirati, izplen pa še vedno počiva v temi in hladu na kraju zločina, ker naša shramba še nima polic, na katere bi lahko disciplinirano in urejeno zložila "pridelke", v škatlah je pa že preveč vsega drugega. Hkrati gojim tudi upanje, da se bo morda tam dol kaj bolj strdila, čeravno sem jo verjetno vseeno premalo kuhala in predvsem premalo sladkala za to. Ampak nič ne de, jo bomo pa zlivali na kruh. ;)


Naslednja seansa priprave ozimnice si zasluži posebno objavo vsaj zaradi dveh reči. Prva je vsekakor barva. Na njivi mojih staršev raste tak poseben stročji fižol, ki je v surovi obliki žive, močno vijolične barve, v skuhani pa lepe, še vedno dokaj žive zelene, kar je pa še lepše, tudi po kuhanju ostane čvrst in mesnat. Dvojne točke pri meni, ki res ne maram mehke zelenjave in sadja.


Drugi razlog za objavo pa so ... ja, spomini. V časih svojega ranega otroštva sem precej časa preživela tudi na naši parceli, kjer je dolgo rasla hiša, v kateri zdaj živijo starši, še dlje oziroma odkar pomnim, pa je tam rasla ena njivica. No, rasla, je verjetno pretirano reči, ker v tisti vrtači in ob vseh kraških kamnih in vetru in mrzlih temperaturah (pri nas doma rečejo, da imajo tri mesece zime in devet mesecev mraza) res težko kaj dobro raste in uspeva. Kot otrok sem morala tam ves čas (vsaj tako se mi zdaj zdi, starši se ne strinjajo ;)) pobirati kamenje in tudi izgovor, da moram čuvat prste za klavir (kakšna domišljija!), ni pomagal. In kar je najbolj zanimivo, fižol je vedno zrasel, tako stročji kot običajni v zrnju, ki ga že takrat nisem mogla videt. Seveda ga je bilo treba oluščiti in tudi na to me veže cel kup grenko sladkih spominov - dolgočasno in smotano početje, ki ga res nisem marala, čeprav, priznam, me pa navdušuje tisti občutek gladkih kroglic pod prsti, ko razpreš suh strok. Vse drugo gre lahko mirno mimo mene. Stročji fižol jem že od malega, ampak navdušena sem nad njim šele, odkar sem v dijaški in študentski menzi in pri drugih kuharicah morala jesti mehak fižol nedoločljivo rumene barve ... Po tem je naš stročji fižol pridobil par stopničk in zdaj se vsako poletje že prav veselim njegove dobe, se ga takrat najem v vseh možnih oblikah, najraje v solati, mogoče z malo krompirja, in naberem še za v skrinjo, posebej odkar kuham za potomki, ki jima rada postrežem z domačimi stvarmi.

V glavnem po vsej nostalgiji in prčkanju po njivi, ki zdaj uspeva v zasuti vrtači z malo več zemlje in manj kamni, sem si letos nabrala dva velika kalavnika fižoletov in jih doma z največjim veseljem očistila, narezala, blanširala in shranila za kdaj pozneje. Za v mineštro, rižoto ali kot prilogo. Njam (za potem, ker po dveh tednih doma res ne morem več jest fižola, v nobeni obliki).


Primerjava rezultatov: levo prej zeleni fižol, desno prej vijolični fižol.



Ni komentarjev:

Objavite komentar