Morje

Lani nismo šli zares na morje, enodnevnega kopanja v Kvarnerju in namakanja pri prijateljih v bazenu (v obmorskem kraju) pač ne morem šteti za pravi morski dopust. Tudi plavanje v velikem bazenu je bilo v zadnjem času  (leto, dve) skopo odmerjeno, pač dojenček, stanovanje in povezani stroški, pomanjkanje časa, tako da ni prišlo na vrsto. Ko sem se letos mudila k prijateljem na obisk, me je bilo tako kar malo strah, kako se bo E obnesla v vodi. Jo bo strah? Bo želela plavat brez Fredovega obroča, ki bi ga zdaj že nasledila mlajša V? Bo jokala, ko bo šla voda v ušesa, tako kot tuli pri kopanju v banji?

Moji strahovi so bili seveda odveč. Že po treh minutah je z rokavčki in sposojenim navadnim obročem veselo čofotala. Po petnajstih je skakala s stopničke in se navdušena režala, ko ji je voda zalila obraz in ja, tudi lase! Po dveh plavanjih pri prijateljih je ob tretjem obisku bazena, tokrat velikega javnega, plavala samo z rokavčki. Čisto zares in sama. Četrtič v morju, brez težav in strahov, ki sem jih imela mama (veliko, slano, ribe, valovi...). Nekaj malega čofotanja tudi čisto brez vsega oziroma samo z očali, da je lahko gledala kamenčke in svoja stopala in čakala na ribe. Ne morem kaj, da se ne bi veselila naših letošnjih pravih morskih počitnic septembra!

Tudi V se je pogumno spopadla z vodo in se po nekaj neuspelih in jokavih poskusih spoprijateljila s Fredovim obročem. Še vedno pa je narjaje kar brez vsega, v nizki vodi z vedrom in kamenčki, kjer je tudi občasno valovanje ne spravi iz tira (ali ravnotežja). Navdušena sem, moj dragi pa še bolj. Očitno bosta tudi onidve morski! Jes! :)