Kljub mokroti danes zjutraj in dejstvu, da sem morala peš oddati potomstvo v vrtec in za povrh v službo odnesti še prenosnik (hvalabogu za reklamne rucake!), zaradi česar sem se precej zlovoljno usedla na prvi prosti sedež na vlaku, je vožnja že navsezgodaj zjutraj postregla z enim od tistih nerazumljivih razsvetljenj, ki te pač morajo spraviti v dobro voljo, tudi če je vse na tebi premočeno. Ko smo se bližali končni postaji, sem na hitro zaključila z delom, pospravila stvari v rucak (kako šolsko se to sliši!) in se hitela oblačiti svojo prastaro znošeno prehodno jakno. Gospod, ki je vso pot vožnje mirno sedel zraven mene in ni niti spal (kar me je presenetilo) niti radovedno kukal, kaj počnem (še drugo presenečenje), je meni nič tebi nič prijel jakno in mi jo kavalirsko pridržal, da sem uspela v rokav stlačiti še drugo roko! V šoku in hkrati navdušenju sem se mu hitela zahvaljevati in se mu hkrati tudi opravičila (ker sem takoj pomislila, da mogoče niti ni bil kavalir, ampak se je samo hotel odrešiti muk, ko sem se tam na sedežu poleg njega tako čudno zvijala in mu kratila osebni prostor). Ampak raje verjamem, da je bil samo kavalir. Ker jih zadnje čase tako ni na spregled, čeprav bi jih tako krvavo potrebovala/i.
Ke lepo. :)
OdgovoriIzbriši