Mejniki

Po enomesečnem obiskovanju športne vadbe lahko potrdim - ja, hodim na skupinsko vadbo. Vsakič sproti mi sicer pol ure pred predvidenim odhodom na misel pride vsaj sedem izgovorov, zakaj ne bi šla, pa vseeno grem. Jaz, ki ne maram ljudi, gužve, ogledal, švicanja v javnosti, jaz, ki me pogledi shiranih suhic iritirajo in nanje še bolj. Ampak grem in sem po enournem miganju ob glasbi prijetno utrujena in napolnjena z energijo, čeprav je nimam (svojevrstna skrivnost telesne vadbe).

Starejša hčerka je danes zaspala, še preden sem prišla domov. Pa se vadba ne konča tako zelo pozno in ponavadi me je vedno čakala za vrati sobe in želela še objem in lupčka. Očitno odrašča in res vse več zmore/hoče brez mene (ali pa je bila samo tako zelo utrujena).

Mlajša hčerka je dvakrat zaporedoma pokazala zmožnost praznjenja mehurja "na ukaz". Velik dosežek, če mene vprašate, ker mi tiste plenice že malo presedajo, še več težav pa imam s previjanjem male zvijajoče se gliste, tako da si že manem roke, da bo kmalu "rešena" še te podritne zadeve, in tako z začudenjem in veseljem hkrati ugotavljam, da tudi ona raste.

Mejniki, mejniki.