Jesen je eden od tistih čudnih letnih časov, ko ne veš, ali bi se oblekel malo bolj ali malo manj, ko toplo sonce greje samo, če se mu nastavljaš za oknom. Ker sem levinja, verjetno ni treba posebej poudarjati, da moja notranja letnočasovna komponenta ni najbolje sinhronizirana s tem prehodnim časom. Ampak nič nimam proti jeseni, posebej ko je tako sončna (in mrzla) kot na to ponedeljekovo opoldne. Manj me navdušujejo druge znanilke jeseni, od kostanja, lupljenja agrumov (ja, jebi ga, tudi jaz sem ena od tistih, ki si ne maramo umazati rok), do kakija in kondenza na oknih v zgodnjih jutranjih urah, da niti ne omenjam viroz in podobne nesnage, ki ji očitno tudi letos ne bomo mogli ubežati na vsaj vsaka dva tedna.
Ampak ko imam veliko dela in veliko gradiva za poganjanje sivih celic v tek, je vse skupaj bolj znosno, na trenutke celo prijetno in vznemirljivo, tudi če še nimam tiste prave prehodne jakne. Letošnja jesen se mi zdi še posebej "revolucionarna". Osebno sem na krasnem mejniku, zadovoljna in radovedna se veselim vsega, kar še pride. Družbeno gledano pa se tudi premika, končno in čeravno me in persona ni bilo zraven, sem za. Sem za to, da se nehamo sprenevedati in ukalupljati pojme, ki jih je napredek časa in družbe že zdavnaj povozil. Dajmo si priložnost in presenečeni bomo. Ker ja, vsak posameznik je res samo eden, ampak dovolj, da se premakne en kolešček in za njim še en in še en in ni vrag, da se enkrat (upam, da kmalu) stvari ne zavrtijo v malo boljšo smer. Ne samo za tiste privilegirane, ki jim je itak vseeno, ker se vrtijo v svojih svetovih, ampak za vse nas, ki smo vpeti to kolesje vsakdanjih skrbi, kaj bomo dali v lonec in kako bomo preživeli tudi po 18. in 28. v mesecu, ko so plačane še zadnje položnice za tiste najbolj nujne reči. Ne more, ne sme nam biti vseeno, kako se "dela politika". Ne smemo si dovoliti vdanosti v usodo in "to-se-mene-ne-tiče"/"jaz-tega-ne-morem spremeniti" brezbrižnosti, ko se našim otrokom in vnukom krade prihodnost zaradi političnega miru in nabiranja nekih točk (da ne govorim o komoditetah na lasten račun).
Že zdavnaj bi morali na ulice. Nismo ovce, lepe besede in prazne obljube že dolgo ne vžgejo, ljudje vidimo, čutimo in mislimo s svojo glavo. Ja, najprej zase in svojo družino, seveda, ker drugače ne preživimo, ampak skrbi nas tudi za skupnost, družbo. Tistim na vrhu, mora biti jasno, da veliki brat gleda tudi v drugo smer, da tudi njihova dejanja ne bodo šla mimo neopažena, da znamo stvari, besede in dejanja vrednotiti. Kam gremo in kam nas bo popeljala ta pomladna jesen, bomo videli. Če ne drugega, upam, da si ne bomo več dovolili spanja in zatiskanja oči pred očitnim. Spremembe so res nujne.
In dolgoročno naj bi tudi vsakodnevna doza grenkokisle bombe vitaminov z medom učinkovala. Mora!
Ni komentarjev:
Objavite komentar